Všečnost nam je tako zelo pomembna, da smo zanjo pripravljeni narediti dobesedno vse. Zdi se, da obstaja samo dvoje: ali si viden, opažen, ali pa ne obstajašAktualna je ta Jezusova debata iz Lukovega evangelija, morda bolj kot kdajkoli prej. Vprašanje “prvih sedežev na svatbi” (Lk 14,7) je namreč dejansko vprašanje všečnosti. Saj to ni nobena novotarija, vedno nam je bilo pomembno, da imamo v družbi ugled, lepo fasado, na naše odločitve je vedno močno vplivalo tudi to, kaj si bodo ljudje mislili o nas.
Preberite še:
Grejo selfiji tudi vam že na živce?
Pa vendar tako daleč, kot smo s pomembnostjo všečnosti prišli danes, nismo prišli še nikdar. Stvari preprosto niso pomembne ali pa kakor da ne obstajajo, če jih nihče ne vidi, če jih nihče ne opazi …
Ali si viden in opažen ali pa ne obstajaš
Všečnost nam je tako zelo pomembna, da smo zanjo pripravljeni narediti dobesedno vse, pripravljeni smo se odpovedati tudi vrednotam, v katere verjamemo od nekdaj, pripravljeni smo prodati najgloblje tišine svojega telesa in srca, pripravljeni smo se sleči in se pokazati celemu svetu, pripravljeni smo narediti katerokoli kozlarijo že, ker preko vpliva popkulture zdaj že razumemo, da nekaj takega kot “slaba reklama ne obstaja”.
Obstaja samo dvoje: ali si viden, opažen, ali pa ne obstajaš.
Preberite še:
Svetloba in njen odsev
“Droga sreče”
Posledica tega prepričanja je, da smo začeli zamenjevati ljubezen in všečnost, prepričani smo, da nas ima rad tisti, ki stisne všeček pod našo sliko, ne pa tudi – ali predvsem – tisti, ki nas je pripravljen v skrbi za naše dobro tudi skritizirati, če je treba (Lk 14,12).
Kako naj torej nek starš iz ljubezni svojemu otroku odreče telefon? Saj mu ne more, družba bi ga uničila. In takšni smo že po naravi, da bi za (pri)ljubljenost naredili vse, tako močna je ta “droga sreče” (kot temu pravi Vesna Milek), ki se sproži v nas, ko nam drugi ploskajo. Zato tudi lastno vrednost ocenjujemo predvsem po tem, ali smo ljudem všeč ali ne.
Preberite še:
Moč, ki jo ima očesni stik
A dirka všečnosti je naporna dirka, vedno je treba nekaj novega, vedno izstopati, vedno je potrebna še ena maska več, kar je vsakič nov dokaz, da nas take, kot smo v resnici, po vsej verjetnosti sploh ne bi nihče maral. In bi ostali sami.
Sodobni fenomen
To spoznanje žene naprej ta sodobni fenomen, namreč strah, da bi nas družba izključila, nas osamila, ko ji enkrat ne bi bili več všeč (Lk 14,9). Če povemo drugače, ko bi odkrili naš resnični jaz, z vsemi slabostmi vred. To dokazujejo tudi “škandali”, ki niso nič drugega kakor pouk družbe, da si tega ne smemo dovoliti.
Preberite še:
Si predstavljate ministranta, ki bi duhovniku med mašo prinesel telefon za selfie?
Odkritje realnosti
Menda je izstopiti iz te norije mogoče samo še tako, da “sedemo na zadnje mesto” (Lk 14,10). Ne gre za samozanemarjanje, ampak za odkrivanje realne podobe o sebi. Ker je človek, ki realno ocenjuje samega sebe, ki se torej zaveda tako svojih sposobnosti in lepot kot tudi svojih grehov in slabosti, verjetno edini imun na to, kar mu pravi svet, da je.
In ker je pri tem spoznanje, da nas ima Bog rad tudi kot grešnike, kot tiste na “zadnjem mestu”, menda še edino, kar nam daje vrednost, ne da bi si jo bilo treba zaslužiti.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 35.
Preberite še:
Po prostovoljski izkušnji: “Madagaskar ukrade srce”
Preberite še:
Kako je Stalinova hčerka postala katoličanka
Preberite še:
Kako se lahko že pred prvim delovnim dnem pripravim na novo službo
