Ko sem sedela na letalu proti Sevilli, sem vedela, da se začenja nekaj posebnega … Ko sem prvič odhajala na romanje v Santiago de Compostela k sv. Jakobu, sem odšla na hitro in z eno samo željo – umakniti se od svojega življenja. Nisem si predstavljala, da si bom po močni izkušnji osvoboditve srca in telesnega ozdravljenja na romanje znova želela. Pa sem si. Zelo.
Nekaj let pozneje sem zato na Camino odšla kot prostovoljka v eno od romarskih prenočišč, kjer sem skrbela za romarje in v pogovorih z ljudmi z vsega sveta odkrivala, da je tam zame prostor vesele izpolnjenosti in moči in nekaj, v kar me kliče Bog.
Preberite še:
Sporočilo iz Vatikana: Romanja v Medžugorje so tudi uradno dovoljena
Darilo za rojstni dan
Letos pa se je bližal moj 40. rojstni dan in v zahvalo za lepa leta sem si želela združiti dve okolji: Irsko in Camino. Toda kako? Zdelo se mi je skoraj nemogoče, da bi uspelo. Katero ruto (pot) naj izberem? Koliko časa bi hodila? Bi lahko obiskala še prijatelja prostovoljca na jugu, s katerim sva malo v stiku? In cene prevozov? Je mogoče spomladi leteti iz Španije na Irsko? Ali bi mi nadrejena sploh dovolila za toliko časa oditi?
Želja je bila močna, vprašajev pa preveč za upanje, da bo uspelo. Molila sem, da bi izbrala to, v kar me kliče Bog, in ne trmasto tiščala po svoje. In se je začelo. Neke noči sem se zbudila iz spanja z jasnim glasom, ki je odmeval v meni: “Via de la Plata, Via de la Plata, Via de la Plata,” zato sem izbrala samotno ruto z začetkom v Sevilli.
Preberite še:
Na dolgi poti srečam ljudi, ki jih moram srečati
Na letalu
Letalske karte so bile zelo poceni prav za razpoložljive dni, kar je bilo nenavadno, z juga Španije pa je eno letalo tedensko letelo proti irskemu romarskemu kraju Knock, in to iz mesta, kamor sem nameravala na obisk, in na edini dan, ko bi bila tam!
Ko mi je bila v službi odsvetovana prošnja za neplačan dopust, sem sicer razočarano pomislila, da veliki podvig ne bo uspel, po vnovičnem štetju dni pa videla, da se časovno kljub vsemu za las izide, nadrejena pa me je podprla. Neverjetno!
Preberite še:
Romarska pot, ki združuje Slovence, Italijane in Avstrijce
Bog odpira vrata
Ko sem na letalu proti Sevilli sedla poleg španskega para, ki mi je posebej priporočil prenočišče očeta Blasa v majhni vasi nekje na 1000-kilometrski poti, sem razumela, da se začenja nekaj posebnega, nisem pa še vedela, da bom tam dejansko spala in da bo kraj postal eden od najpomenljivejših krajev sploh!
Bog je tisti, ki je odprl vrata in presenetljivo sestavil okoliščine, da bi mi povedal zgodbo – da se dobre stvari zgodijo. Same. Ker On vse nosi. Kako velik razlog za veselje!
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 37.
Preberite še:
Tu je recept, kako otroke spraviti od telefonov, tablic, računalnika
Preberite še:
S čim vse nas preseneča igralec Mark Wahlberg
Preberite še:
Ta cerkev iz 9. stoletja je eden najlepših primerov predromanske arhitekture
