Nič ne pretiravam, če rečem, da so bili prvi trije tedni septembra podobni norišniciNovega šolskega leta nisem pričakovala s strahom in tudi nisem bila vnaprej negativno nastrojena. Ravno nasprotno. A na velikanski kup obveznosti, ki se je dobesedno zgrnil na nas v preteklih treh tednih, nisem bila pripravljena.
Preberite še:
Obiski na vratih, vi pa ste “utrujeni do konca”. Kaj zdaj?
Septembrska dirka
Dozdeva se mi, da se poleti svet za dva meseca neha vrteti, septembra pa se z velikim pospeškom spet vrže v orbito. Največji izziv večje družine predstavlja usklajevanje vseh urnikov, pri čemer to, da imam t. i. “svobodni poklic”, kjer si lahko sama določam delovni čas, ni vedno v pomoč.
Kar naenkrat je bilo treba opredeliti termine vseh obšolskih dejavnosti (pa moram poudariti, da nismo tiste vrste družina, ki bi otroke že ob rojstvu vpisala na inštrument, tuji jezik in športni trening), se dogovoriti, katere dejavnosti bomo izpustili, zgrnilo pa se je tudi z drugih “front”.
Preberite še:
5 iger, ki se jih lahko igrate z otroki, tudi ko ste na smrt utrujeni
Ne vem prav dobro, kako je to mogoče, a v dveh tednih so imeli moji trije otroci v seštevku tri obiske zobozdravnika, obisk ortodonta, logopeda, tri specialistične preglede na polikliniki, dve praznovanji rojstnih dni in seveda tri roditeljske sestanke v šoli oziroma vrtcu. Da sem po vsem skupaj nekoliko utrujena, je malce premil izraz.
Nisem edina, hvala Bogu!
Iz mene se je izvil izdih olajšanja, ko sem v Naši družini izpred enega tedna (da, zaradi vsega pomanjkanja časa tudi berem s časovnim zamikom) prebrala kolumno Ane Pavec z naslovom Vsaka najmanjša podrobnost. V njej pravi, da smo sodobne mame pred velikanskim pritiskom, saj se od nas pričakuje, da skrbimo prav za vse vidike otroških življenj.
Preberite še:
Ko ne morete (za)spati, zmolite molitev svetega Avguština
Pri čemer je seveda pomembno, da so vsi vidiki perfektni: šola, šolske potrebščine in pripravljenost na pouk brezhibni, da je vse pravočasno urejeno, načrtano, ošiljeno, polepljeno, postorjeno in nadomeščeno. Skrb za obšolske dejavnosti, vsestranski intelektualni razvoj in talente ter hobije; za zdravje otrok, njihovo higieno in splošno dobrobit; za zdrave in doma pripravljene obroke, za njihov telesni, umski in duševni razvoj.
Da smo hkrati tudi terapevtke, ki vemo, kaj vse muči kateregakoli od otrok, kdo se je v šoli s kom skregal, koga je česa strah v prihajajočem dnevu, kdo bi raje oblekel rumeno majico namesto oranžne in čigave pajkice je spet treba zakrpati (a najprej oprati in posušiti!).
Zakaj govorim samo o mamah? Iz preprostega razloga, da so se moški od vse norije sposobni bistveno bolje distancirati, ločili zrno od plevela in da se z večino stvari, ki obremenjujejo mame, sami niti slučajno ne obremenjujejo.
Preberite še:
Kaj lahko ženska stori zase še pred začetkom jeseni?
Pritisnimo na gumb “pavza”
Kje smo v tej zgodbi ženske, mame in kje je v tej zgodbi tisti pravi smisel življenja, ki zmore videti stvari onkraj neskončnega hitenja in norije sodobnega družinskega življenja? Bi bilo kaj narobe, če se otrok kdaj ne udeleži kakšne rojstnodnevne zabave, če ga v glasbeno šolo vpišemo eno leto pozneje ali če ne bo ravno vrhunski nogometaš?
Mislim, da se moramo vrniti h koreninam – zdravi pameti, ki nam staršem daje pravico, da kdaj z otroki kakšno zoprnijo tudi “prešpricamo” in si recimo namesto tega privoščimo družinski sprehod ali sladoled v bližnji slaščičarni. Da se upremo diktaturi slabe vesti, ki bi nam mamam rada dopovedala, da nis(m)o dovolj dobre, marljive, previdne, preroške, razpoložene, razpoložljive, čuteče, sočutne, disciplinirane in kar je še takih reči.
Preberite še:
“Učitelji, občudujem vas! Nimam pojma, kako vi to zmorete dan na dan!”
Da se, kot pravi tudi Ana Pavec v kolumni, naučimo vsaj za kakšno uro na teden pozabiti na obveznosti naslednjega dne in kdaj kakšno stvar tudi “namerno izpustiti, da smo lahko vsi skupaj bolj umirjeni in povezani”.
Da se moramo mame naučiti stvari tudi izpuščati iz svojih rok in iz svoje (navidezne) kontrole. Ali mislimo, da bi morale biti boljše od Boga, torej da moramo vse vedeti, vse nadzirati, biti za vse odgovorne? Ali pa smo sposobne Bogu prepustiti, da deluje v naših življenjih in življenjih naših otrok, včasih tudi na nepredvidljiv način …?
Menim, da je začetek šolskega leta dobra priložnost, da se začnemo uriti (tudi) v tem.
Preberite še:
“Vzgoja otrok je tudi ljubezen med nama. Otrok išče ljubezen med staršema”
Preberite še:
Ali smemo katoličani uporabljati kristale kot pomoč pri zdravljenju?
Preberite še:
Film o blaženem Lojzetu Grozdetu, ki že prejema nagrade po svetu, prihaja v Ljubljano
