Iz življenja blažene Bernardine Marie Jabłońske, v katerem je predvsem služila trpečim, se lahko marsičesa naučimoSveti Albert Chmielowski, ki je živel na prelomu iz 19. v 20. stoletje, je svoje življenje posvetil revnim v Krakovu na Poljskem. Pri njegovem delu mu je pomagala blažena Bernardina Maria Jabłońska, ki je postala prva prednica Frančiškovih tretjerednic, služabnic revnih, bolj znanih pod imenom albertinke.
Oba, sveti Albert in blažena Bernardina, sta služila revnim, tako da sta z njimi živela in poskrbela za vse njihove potrebe. Sveti Janez Pavel II. je leta 1997 Bernardino razglasil za blaženo. V pridigi je pohvalil njene številne kreposti in razkril nekaj njenih misli, ki so jo vodile pri vsakodnevnem delu.
Njeno življenjsko vodilo je bilo: “Dajati, večno dajati.” S pogledom, ki je bil uprt v Jezusa, mu je zvesto sledila in posnemala njegovo ljubezen. Želela je ustreči vsaki želji svojega bližnjega, posušiti vsako solzo in potolažiti vsako trpečo dušo, pa čeprav le z besedo.
Vedno je želela biti dobra do vsakogar, še najbolj pa do tistih, ki jih je življenje najbolj preizkušalo. Imela je navado reči: “Trpljenje mojega bližnjega je moje trpljenje.” Skupaj s svetim Albertom je ustanavljala hospice za bolne in brezdomce.
“Bolečina mojega bližnjega je moja bolečina”
To poistovetenje s trpljenjem drugih prihaja naravnost iz evangelija. Če bi bili zvesti v vsakdanjem življenju, bi nam to lahko zares korenito spremenilo življenje. Trpljenje drugih dobi povsem novo perspektivo – trpljenje postane del tebe, namesto da bi bilo tujek.
Bernardina in Albert sta najboljši primer tega, kako služiti bližnjim v trpljenju: tako, da smo jim blizu in nase vzamemo njihovo trpljenje. To je evangeljski način življenja, ki je radikalen, a nam prinaša trajen mir.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.
