Le kaj se dogaja v odnosu, da se osebe, ki se na videz popolnoma ujemajo, ne morejo resnično povezati? Kaj jim manjka?V čem je skrivnost ustvarjanja tesnih odnosov? Ali ste se že kdaj vprašali, zakaj se osebi, za kateri se na začetku zdi, da imata pozitiven odnos, čez nekaj časa vseeno ločita?
Preberite še:
Kako se spremeni odnos, ko zakonca dobita otroka?
Zakaj enim odnosi uspevajo, drugi pa jih vedno znova poskušajo vzpostaviti? Po eni strani odgovore na tovrstna vprašanja iščemo na različne načine, po drugi strani pa smo jih morda celo prenehali iskati. Iskanje se nam lahko zdi pretežko in zato bi raje verjeli, da nekateri imajo vedno srečo, nekateri pa pač smolo.
Čeprav najbrž ne bomo našli recepta za uspešen odnos, je vseeno koristno poiskati to, kar nam lahko pomaga ustvariti uspešen odnos. Predvsem lahko pogledamo v svoje srce in skušamo odkriti, kaj je tisto, kar nam lahko preprečuje gradnjo tesnih in trajnih odnosov z drugim človekom.
Preberite še:
Sv. Monika svetuje, kako ohraniti odnos s težavnimi sorodniki
Prvi odnosi
Morda se še ne zavedamo, da so najbolj intenzivno obdobje “učenja” odnosov ravno prva leta našega življenja. V duševnem razvoju v zgodnjem otroštvu se v nas ustvarja razmeroma stabilen vzorec odnosov z drugo osebo, ki pa se kljub temu spreminja. Največji pomen pri tem imajo prve izkušnje s skrbjo, ki jo v odnosu do otroka kaže mama ali oseba, ki jo nadomešča. V tem obdobju je otrok popolnoma odvisen od nje.
Ravno mama oz. osnovni skrbnik odgovarja na vse njegove potrebe. To lahko dela na bolj ali manj ustrezen način in od tega je odvisno, kako se bo otrok duševno izoblikoval in na kakšen način bo v prihodnosti vzpostavljal odnose z drugimi ljudmi.
Preberite še:
3 ključi za to, da bodo medsebojni odnosi dobro delovali
Tudi poznejše otrokove izkušnje z odnosi so pomembne, vendar pa niso tako ključne za njegov čustveni razvoj. V stiku s prvotnim skrbnikom, ki praviloma čuti in odgovarja na potrebe otroka, ima priložnost razviti osnovni občutek varnosti v svetu in varnosti v odnosih z ljudmi.
V prostoru tega odnosa ima otrok priložnost utrditi se v prepričanju, da je vreden ljubezni in skrbi ter da lahko računa na podporo drugega. Občutek lastne vrednosti, zakoreninjen globoko v naši duši, je čvrsta osnova in neprecenljiv vir za vzpostavljanje močnih odnosov z drugimi vse življenje.
Preberite še:
Si želite lepši odnos? Več se smejte!
Pravilna navezanost
Pravilna navezanost s prvotnim skrbnikom se v odraslosti kaže kot sposobnost skrbi zase in za svoje potrebe ter nam omogoča, da smo sposobni čutiti potrebe drugih ljudi. Tako smo lahko zase in za druge skrbna ter čuječa “mati”, katere sliko smo v zgodnjem življenju ponotranjili in jo ves čas nosimo v srcu. Vsaka motnja, povezana z zgodnjo skrbjo za otroka, pa lahko vpliva na različne destruktivne vzorce obnašanja v odnosu do sebe in do drugih.
Pogosto ne vemo, zakaj se do drugega človeka obnašamo nasilno ali pa v odnosu do sebe počnemo razna nerazumna in avtodestruktivna dejanja. Korenine takšnega obnašanja lahko segajo do naših izkušenj iz zgodnjega otroštva, ki se jih na videz ne spominjamo.
Preberite še:
“Odnos s partnerjem je tisti, ki ti najbolj od blizu in globinsko pokaže vse, kar si”
Ne moremo si jih priklicati v spomin. Lahko pa jih razberemo iz tega, kako se obnašamo do sebe in do drugih. Pogosto lahko takšne izkušnje opazimo na svojem telesu ali v odnosu do svojega telesa. Tega, česar se ne spominja naš um, se namreč lahko zelo dobro spominja naše telo.
Odnos s “tujcem”
Razen odnosa z mamo je v zgodnjem otroštvu pomemben tudi odnos z očetom oz. z osebo, ki ima vlogo očeta. Na začetku je otrok v izključnem odnosu s svojim prvotnim skrbnikom, najpogosteje mamo, a začenja čez nekaj časa opažati, da razen mame obstajajo tudi drugi ljudje, s katerimi prav tako lahko gradi življenjske odnose. Ravno oče je prva oseba “iz zunanjega sveta”, s katero se otrok uči vzpostavljati odnos z “drugim”, z nekom, ki mu ni istoveten, saj nekaj časa mamo istoveti s sabo in sploh ne prepoznava, da mama in on nista eno.
Preberite še:
Kako si je Jezus zamislil spolni odnos?
Otrokova vzpostavitev varnega odnosa s “tujcem” je mejnik v njegovem razvoju. Iz tega izhaja, da se lahko kot odrasel v odnosu z drugim človekom počuti varno in dobro ter je sposoben graditi tesne odnose, pri čemer pa ohranja in spoštuje svojo lastno različnost.
Zahvaljujoč ustreznim zgodnjim vzorcem odnosov lažje najdemo in ohranjamo bližino v raznih odnosih z drugimi. Bližino lahko reguliramo glede na lastne potrebe, tako da za nas ne bi bila preveč tesna ali zadušljiva. Po drugi strani pa se ne trudimo zavestno pobegniti od bližine in se tako ne obsojamo na osamljenost.
Preberite še:
Ali je treba bodočo ženo preizkusiti? “Preizkušam smučke, ne odnosa”
Bolj “biti” z nekom
Oseba, ki je imela pravilen, varen vzorec navezovanja stikov v zgodnjem otroštvu, se lahko bolje spoprijema s trenutnimi stiskami, ki se v vsakem tesnem odnosu neizogibno pojavljajo. Zahvaljujoč dejstvu, da se na varen način navezujemo na kakšnega človeka, lahko preživimo neprijetna čustva in obdobja, ki smo jih doživeli med gradnjo odnosov s to osebo.
Bolj smo pripravljeni odpustiti drugi osebi in prvi resen prepir ne vodi nujno takoj v to, da bi se ločili, ali da bi se pojavil strah pred ločitvijo. Razen odkrivanja in razumevanja zgodnjih vzorcev odnosov, ki jih nosite v sebi, je za graditev tesnih odnosov lahko koristno, da spoznate različne dejavnike svoje identitete, in sicer svoje občutke, prepričanja, potrebe, želje ali interese. Vse to lahko delite z drugimi ljudmi in tako občutite, da z njimi tudi sami bolj “obstajate”. To je koristno tudi z vidika, da bolj nepristransko spoznate drugega človeka.
Preberite še:
Slaba navada, ki lahko uniči vsak odnos
Pogosto raje ljubimo svojo idealizirano podobo človeka in se ne želimo približati resničnosti ter s tem odločitvi, ali dejansko želimo z nekom deliti svoje življenje. Ko smo v odnosu, ki temelji na medsebojni domišljiji, ne privlačimo le neizogibnega razočaranja in bolečine, ampak si tudi prikrajšamo možnost srečati nekoga drugega, ki bi z nami resnično delil življenjske vrednote.
Pomanjkanje skupnih življenjskih nazorov je lahko pomembna ovira pri vzpostavljanju tesnih odnosov. Zato ločitev od nekoga ni nujno katastrofa, ampak je lahko premišljena izbira, ki jo moramo spoštovati, ne da bi pomislili, da je z nami kaj narobe.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Bojana Petkovič.
Preberite še:
“Vzgoja otrok je tudi ljubezen med nama. Otrok išče ljubezen med staršema”
Preberite še:
“Dragoceno je, da si ženske znamo stati ob strani, si nuditi oporo in čvekati v nedogled”
Preberite še:
7 zanimivosti o milanski stolnici
