Greš z otroki v trgovino, nič hudega sluteč, ko ti na blagajni nenadoma poleg računa v roke nasujejo še celo kopico nekih nalepk, za katere nisi prosil. Verjetno vam je znanoKaj storiti? Pustiti otrokom, da jih zbirajo? Ko pa vendar vsi vemo, da je to samo trgovski trik, s katerim prek naših otrok pritiskajo na nas, da bi kupili čim več, točno v tej trgovini.
Zbirati ali raje ne?
Potrošniško blaznenje
Sama nad takšnimi zbiralnimi manijami najprej nisem bila niti malo navdušena. Trgovec, kjer opravimo večino nakupov, vsako leto zažene akcijo deljenja nalepk določenega geografskega pojma. Ko je bila hči stara pet let, je prvič izrazila željo po zbiranju. Rekla sem: “Prav, ampak albuma zagotovo ne bomo kupili!” Zdelo se mi je, da se z albumom dobesedno zavežeš, da boš na veliko trošil. Takega potrošniškega blaznenja si nikakor nisem hotela dovoliti.
A potem je hči v vrtcu tako vneto menjala slikice (in se že pred vstopom v šolo pogumno učila številk do 200!), da smo album na koncu kupili in tudi vse zbrali. Vsi skupaj smo namreč ugotovili, da je s sodelovanjem, menjavanjem in podarjanjem (pri čemer radi sodelujejo tudi stari starši, pa tete in strici) prav tako mogoče zbrati vse sličice. Poleg tega, da je ceneje, pa je še mnogo bolj povezovalno in zabavno.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
