Ob mednarodnem dnevu spomina na otroke, ki so umrli med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu, objavljamo pogovor z mamico, ki se je soočila z večkratno izguboPred dvema letoma se je Aleksandri Ožegović ustavil svet. Z možem sta po več neuspelih poskusih z umetno oploditvijo pričakovala dvojčke, nato pa je zdravnica na rednem pregledu v 16. tednu nosečnosti ugotovila, da srčka Mihaela in Gabriela ne bijeta več. Postala je Malo drugačna mama.
Preberite še:
“Ob smrti otroka se čas ustavi, najin svet se je postavil na glavo”
V desetih letih zakona so del vajinih življenj postali postopki umetne oploditve, vzponi in padci, nosečnosti in splavi. Kako so vse te preizkušnje vplivale na vaš odnos z možem?
Vse to zelo vpliva na odnos. Ampak od nas samih je odvisno, ali se bo odnos spremenil na boljše ali na slabše. V življenju sem vedno trdila, da je pogovor rešitev za marsikatero težavo. V zvezi ni nič drugače.
So trenutki, ko se partnerja mogoče malo oddaljita drug od drugega, ker vsak pri sebi premleva stvari. So trenutki na začetku zveze, ko pomisliš, da bi partner mogoče želel oditi, ker ne moreta imeti otroka. A vedno pomaga iskren in dolg pogovor. Partnerja izberemo in se z njim poročimo iz ljubezni, ne pa zato, da imamo z njim otroka. Želja po otroku je posledica te ljubezni. Tako sva midva med pogovori sklenila, da je bil najin zakon sklenjen iz ljubezni, in če otrok pride, bo super, če ne, pa še vedno imava drug drugega. To naju je vodilo tudi skozi vse izgube v nosečnosti.
Preberite še:
10 duhovnih naukov, ki se jih mož lahko nauči v prvem trimesečju ženine nosečnosti
Po vseh neuspelih nosečnostih ste končno dočakali čudež, ko ste izvedeli, da pod srcem nosite enojajčne dvojčke. Kako je potekala nosečnost?
Po osmih letih neuspešnih in manj uspešnih postopkov umetne oploditve sem leta 2017 po naravni poti zanosila, bila sta enojajčna dvojčka. Sama nosečnost je potekala krasno. Na pregledih je bilo vse v redu, počutila sem se odlično. Vsi v družini smo bili navdušeni nad dejstvom, da bova naenkrat imela dva otroka, in to po naravni poti. To je bil res čudež. Opravili smo tudi pregled nuhalne svetline, rezultati so bili odlični, in takrat sva si malo oddahnila. Prvi trije meseci so bili mimo, vse je bilo v redu, bila sva prepričana, da bo do konca nosečnosti vse v redu.
Preberite še:
Molitev za moč, da bomo zmogli stati ob strani svojemu trpečemu otroku
Potem pa vas je zdravnica soočila z dejstvom, da srčka vajinih težko pričakovanih otrok ne bijeta več. Najhujši dan ste preživljali prav na svoj rojstni dan. Kaj ste doživljali?
Dan pred mojim rojstnim dnevom sem imela redni pregled v 16. tednu nosečnosti. Še danes se spomnim vsega, kot bi bilo včeraj. Ko sem stopila v ordinacijo, nisem niti slutila, kaj bom doživela. Ko mi je zdravnica z žalostnim glasom rekla: “Žal mi je, ni utripa pri nobenem otročku,” se mi je sesul ves svet.
V takem trenutku ti po glavi roji na tisoče misli, izgubiš stik z realnostjo in si v svojem svetu. Razmišljaš, kako boš to sporočila partnerju, družini in vsem, ki so vedeli za nosečnost. Razmišljaš, kaj vse te čaka, pa sploh nimaš pojma, kaj te čaka. Razmišljaš, kaj boš naredila s stvarmi, ki jih imaš kupljene za otroke.
Strah te je, besna si, žalostna, nemočna. Na plano pride nemoč, ker imaš občutek, da te je telo izdalo, da nisi mogla obvarovati svojih otrok.
Z napotnicami v roki sem zapustila ordinacijo in se odpravila na urgenco. Dobila sem navodila, da pridem naslednje jutro na sprejem. Potem sva šla z možem domov in žalovanje se je začelo. Kmalu pride za tabo dejstvo, da je to resničnost, da ne sanjaš, da se to vse zares dogaja. Brskaš po forumih in po internetu, da dobiš vsaj malo občutka, kaj te čaka. Izgubljen in skrušen si. A treba je zbrati moči za najhujši del, fizično rojstvo otroka. Tisti večer sem bila prepričana, da nikoli več v življenju ne bom praznovala rojstnega dne.
Preberite še:
Ko otroka ni in ni
Naslednje jutro sem bila sprejeta na ginekološkem oddelku v kliničnem centru. Kljub ogromni količini zdravil, ki sem jih dobila, se ni zgodilo čisto nič, nisem niti zakrvavela. Ker so to zelo močna zdravila, mora med protokoli preteči nekaj časa, zato sem bila naslednji dan začasno odpuščena. Ne bom pozabila trenutka, ko mi je sestra dala navodila za primer, če začnem krvaveti doma, in sicer da naj pridem nazaj, nato pa še: “Če kaj pade ven, pa prinesite v kakšni vrečki ali posodici,” – otroka smo namreč morali poslati na obdukcijo. Takrat se teh besed nisem zavedala, danes pa vem, da bi na to odreagirala drugače.
Čez dva dni sem bila znova sprejeta in – kot prvi dan – sem dobila vsa zdravila. V nekaj urah sem dobila popadke. Najprej sploh nisem vedela, da so popadki. Sama, v sobi še z dvema puncama, sem rodila oba fantka. Sestra je prišla zadnji trenutek. Sam postopek, ki sem ga doživela, je bil katastrofalen, želela bi si, da nobena ženska ne doživi tega, kar sem jaz. Verjamem, da bi lahko bilo drugače, lepše in bolj prijetno. Tudi podpisovanje papirjev o pokopu otroka pol ure po rojstvu, ko si še vsa v šoku in imaš zabuhle in solzne oči, se mi ne zdi primerno. Upam, da se bo praksa na tem področju spremenila.
Preberite še:
Dva spontana splava in smrt med porodom: “Samo midva sva čutila enako bolečino”
Se soočate s podobno težko izkušnjo?
Aleksandra svetuje: “Ustvarite si čim več spominov. Slikajte svoje otroke, ne glede na to, kako majhni so, ko jih rodite. Zberite to moč in preživite nekaj trenutkov z njimi. Sama sem mislila, da tega ne bom zmogla, bala sem se neznanega. Ampak ti trenutki so mi čez čas najbolj pomagali v procesu žalovanja. Če je otroček večji, shranite odtise rokic in nogic, odrežite mu pramen las, slikajte se z njimi. To ni bizarno, to je lepo. To so vaši otroci in to so edini trenutki, ki jih imate z njimi. Izkoristite jih in ne ozirajte se na to, kaj bo kdo mislil. Čez čas boste veseli, da ste to naredili in da imate v škatlici shranjene njihove spomine.”
Kako je potekal proces žalovanja in kako se z izgubo Mihaela in Gabriela soočate danes?
Žalovanje je zelo dolgotrajen in predvsem težek proces, ki po mojem mnenju traja vse življenje. Ne moreš po nekaj letih reči: Zdaj pa za svojimi otroki ne žalujem več. Vsaka mamica žaluje na drugačen način. Moje žalovanje je potekalo tako, da je najprej udarila jeza, nato bes, nemoč … boli vsak kotiček stanovanja, boli vsak prostor, kjer sem hodila noseča. Po nekem času sem začutila, da tega sama ne bom zmogla.
Tisti, ki to doživljate: prav je, da si priznate, da ne zmorete sami in si poiščete ustrezno pomoč.
V porodnišnici v Ljubljani nudijo psihološko pomoč. Meni je ogromno pomagala. Predvsem pa mi je pomagalo, da o njiju govorim. Imela sem potrebo, da ves čas govorim o njiju. S tem namenom sem tudi začela pisati blog Malo drugačna mama.
Danes na izgubo gledam povsem drugače, brez bolečine, temveč samo z ljubeznijo.
Gabriel in Mihael sta me prišla nekaj naučit in to sem sprejela z odprtimi rokami.
Kako pa se je z izgubo soočal vaš mož?
Moški se z izgubo soočajo na precej drugačen način kot ženske. Predvsem se zaprejo vase, ker se po eni strani počutijo prizadeto zaradi izgube otroka, po drugi strani so nemočni, ker ne morejo pomagati tebi, ko trpiš.
Večina ljudi se osredotoči na mamico in na očete se pogosto pozabi. A še kako trpijo tudi oni. Ključno se je pogovarjati. Ob izgubi otroka se je marsikateri par razšel. Treba je drug drugemu prisluhniti, kaj v tem času potrebuje.
Preberite še:
Zakaj moramo spremeniti odnos do žensk, ki so doživele spontani splav
Ves čas ste imeli močno oporo moža, družine in prijateljice. Kaj ženska v tem obdobju najbolj potrebuje?
Podporo. To je ključno pri žalovanju. Ampak podpora je za vsako žensko drugačna. Sama sem potrebovala ljudi, s katerimi se lahko pogovarjam o svojih otrocih. Nekatere pa o tem ne želijo govoriti in potrebujejo podporo, da se odmaknejo od izgube.
Predstavljam si, da je vrnitev v službo in nasploh med ljudi po izgubi otroka zelo stresna. Ste se srečevali s pomilujočimi pogledi?
Seveda, in ne samo v službi. Čutiš, kako se jim smiliš, kako se pred tabo izogibajo govoriti o otrocih, nosečnicah in podobno. Kar se mi zdi po eni strani tudi malo prav. Takrat so ženske zelo ranljive in marsikatera stvar jih lahko prizadene, četudi ni bilo mišljeno slabo.
Preberite še:
Knjiga tolažbe za vse starše z izkušnjo splava
Kako lahko pomagamo žalujoči mamici, da je ne bi še bolj prizadeli?
Največ boste storili, če jo boste vprašali, kako ji lahko pomagate. Ravno zaradi tega, ker smo si ženske različne. Kar je meni takrat pomagalo, ni nujno, da bo pomagalo vsem. Bodite pa malo pozorni na stvari, ki jih govorite in za katere mislite, da so mamicam v tolažbo, stvari kot so: še dobro, da je bilo na začetku nosečnosti; pa sej še ni bil dejansko otrok; saj boš nekega dne postala mama … Še veliko takšnih stvari je, ki jih sliši žalujoča mama in ki jo lahko precej prizadenejo.
Vaša otročka, ki nista z vami, vas seveda spremljata vsak dan. Kako ohranjate spomin nanju?
Imamo poličko, na kateri je nekaj stvari, ki naju spominjajo nanju. Pri nas doma ni tabu omeniti njunih imen in se ju tako spomniti. Ne skrivamo, da ju imamo, brez težav govorimo o tem pred drugimi.
Ob obletnicah jima vedno nekaj odnesemo v Park zvončkov, za božič jima pod smrečico vedno kaj postaviva in podobne malenkosti, ki nama veliko pomenijo. In tudi ko bova nekega dne imela pri sebi živega otroka, bo vedel, da ima dva starejša bratca, ki ga čuvata. O Gabrielu in Mihaelu in vseh najinih manjših zvezdicah na nebu ne bova nikoli nehala govoriti, ker sva midva njihov glas, ki so ga s smrtjo izgubili. Zaslužijo si biti del naših življenj tukaj na zemlji.
Preberite še:
7 trikov, kako otožnim ljudem pričarati pozitivno vzdušje
Preberite še:
A pri vas tudi zbirate trgovčeve nalepke?
Preberite še:
“Čas, ki ga preživimo na peš romanju, je v bistvu prestiž, ki si ga človek nameni sam zase”
