Sabattinijeva je prekipevala od življenja in je želela služiti ubogim kot zdravnica misijonarka
Alessandra (mnogi so jo klicali Sandra) ni bila zadovoljna z običajnim življenjem. Že od zgodnjega otroštva je stremela k svetništvu, njeno željo pa sta spodbujala tudi starša Giuseppe in Agnese Sabattini.
Preberite še:
Črna ovca v družini svetnice: 7 zgledov, kako obogatiti svoje slabosti
Pri desetih letih je začela pisati dnevnik, v katerega je zapisala:
Življenje brez Boga je zgolj minevanje časa, ne glede na to, ali je dolgočasno ali zabavno; to je le čas, ki ga zapolnjujemo v čakanju na smrt.
Delo do popolne iztrošenosti
Dve leti pozneje, leta 1974, je spoznala Božjega služabnika Oresteja Benzija, ustanovitelja Skupnosti Janeza XXIII. v Italiji. Tisto poletje je kot prostovoljka preživela v domu Madonna delle Vette v Canazeiju, kjer je pomagala mladim invalidom. To delo je globoko zaznamovalo njeno dušo in pozneje je rekla svoji materi: “Delali smo, dokler nismo povsem omagali, toda teh ljudi ne bom nikoli zapustila.”
Preberite še:
Po prostovoljski izkušnji: “Madagaskar ukrade srce”
Kot najstnica je svojo žepnino, ki jo je dobivala od staršev, pogosto darovala ubogim, zase ni obdržala skoraj ničesar. Srce Sabattinijeve je bilo povsem osredinjeno na najranljivejše člane družbe in Sandra jim je želela pomagati na vse mogoče načine.
Predanost Bogu in bližnjim
Maturirala je leta 1980 in vpisala študij medicine na univerzi v Bologni. Sanjala je o tem, da bi postala zdravnica misijonarka v Afriki, kjer bi pomagala ljudem brez bližnjih ali prijateljev, ki bi skrbeli zanje.
Na srečanju Skupnosti Janeza XXIII. je spoznala mladeniča po imenu Guido Rossi. Zaljubila sta se, saj so ju povezovali podobni ideali. Kmalu sta se zaročila, združena v ljubezni do Boga in ubogih.
Preberite še:
Kdo so in kaj počnejo misijonarke ljubezni?
Sabattinijeva si je prizadevala, da je vsak dan redno molila; pogosto je vstajala v zgodnjih jutranjih urah, da je lahko molila v tišini bližnje cerkve. Ponižno je klečala ali sedela na cerkvenih tleh in preživljala zaupne trenutke z Jezusom.
Zapisala je: “Dobrodelnost je združitev premišljevanja in ukrepanja, to je točka, ko se nebesa združijo z zemljo, ko se človek združi z Bogom.”
Nepričakovana smrt
Aprila 1984 se je odpravljala na srečanje Skupnosti Janeza XXIII. in ko je stopila iz avta, jo je zbilo mimovozeče vozilo. Umrla je 2. maja 1984 v bolnišnici, stara 22 let.
Zapustila je močno dediščino mladega srca, ki ga je vnela Božja ljubezen. Njeno življenje je v navdih mnogim zaradi njene apostolske gorečnosti in ljubezni do ubogih.
2. oktobra 2019 je papež Frančišek priznal čudež na Sandrino priprošnjo, s čimer je tlakoval pot proti njeni beatifikaciji. Preden bo razglašena za svetnico, je potrebna potrditev še enega čudeža na njeno priprošnjo.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
557 dni ujetnik islamskih skrajnežev: “Najbolj dragocena stvar je biti z Bogom”
Preberite še:
Ne veste, kako bi se lotili branja Svetega pisma? Ta preizkušena metoda bo zagotovo v pomoč
Preberite še:
Posledice spontanega splava, celo zgodnjega, so empirično dokazane
