“Ko si najmanj razpoložen, lahko Bog marsikaj naredi”

Mladi se na prehodu iz srednje šole na univerzo ali še bolj iz študijskih let v zaposlitev znajdejo v novih okoliščinah, zunaj poznanega, zunaj cone udobja. Tudi na duhovnem področju“Zame je bil ključen prehod iz zgolj nedeljske maše do tega, da danes vem, da je Bog veliko svobodnejši, kot smo se nekoč učili. Vera v Boga niso le molitve, odpovedovanje stvarem, ampak lahko živiš v veliki polnosti. Vera v Boga niso omejitve, ampak svoboda,” trdi Matevž Jeršin, študent strojništva, ki že več let obiskuje šolo Abram v organizaciji Skupnosti Emanuel.

“Vidiš, da je nekaj normalnega hoditi tedensko k adoraciji ali dnevno k maši. Da ni to le za v semenišča, ampak da lahko vsak laik živi zelo globoko duhovno življenje.”

Preberite še:
Študentski župnik, ki kdaj z mladimi tudi “zažura”

Tajda Jerkič, danes študentka slovenistike ter etnologije in kulturne antropologije, se je po gimnaziji v Želimljah spraševala, kako rasti v veri. “Morda sem se malo oddaljila od vere. Pogrešala sem skupnost,” pripoveduje. Prijateljica jo je povabila v šolo Abram. Na začetku ni poznala nikogar, a je vztrajala, ker so jo lepo sprejeli.

Prijetnih prvih vtisov se spominja tudi odgovorna za šolo Abram Lea Lukan Somoza: “Ko sem bila prvič na Abramu, so bili med nami tako lepi odnosi, da sem zaradi tega ostala. Najlepše mi je bilo vero spoznavati prek odnosov.”

Navajen sem bil, da se pri adoraciji malo zapoje, malo zmoli, tisti dve minuti, ko je vmes tišina, bo malo dolgčas. Potem pa ugotoviš, da tista tišina ni noben dolgčas, ampak da je najbolj potrebna.

Matevž

Preberite še:
Nadškof študentom in profesorjem ob začetku študijskega leta: “Vsak si mora zastaviti ta tri vprašanja”

Kaj je bilo zate novo in kaj te je najbolj navdušilo?
Tajda: Prej si nisem znala predstavljati, kako je videti slavilna molitev. Nova mi je bila tudi adoracija v tišini. Tišina je, kot je rekel Matevž, najbolj potrebna.

Rada pojem, zato mi je slavilna molitev zelo pri srcu. Lahko se izraziš prek rok, telesa. Zelo je osvobajajoče. Se pa moraš sprostiti, da si to dovoliš.

Matevž: Zelo nova je bila zame drža slavljenja, zahvaljevanja. V veliko več stvareh znaš iskati dobro. Tudi v stvareh, ki ti gredo na živce. Čeprav se mi morda zgodijo krivice, vseeno prepoznavaš v življenju tudi veliko dobrega. Vsem se dogaja dobro, od nas pa je odvisno, ali znamo to videti.

Preberite še:
“Ko morajo prevzeti odgovornost za besede in dejanja, mladi zorijo”

Nekaj utrinkov z dogodkov šole Abram si lahko ogledate v fotogaleriji.

Ko rečemo slavilna molitev, običajno pomislimo na petje z dvignjenimi rokami. 😉 Kako si se navadil nanjo? So ti jo “razložili”?
Matevž: Mislim, da sem se najbolje navadil tako, da mi je niso razložili. Ampak sem jo izkusil. Nekajkrat mi je bilo malo nerodno, nisem vedel, kaj se dogaja. Pesmi nisem poznal. Toda ker je bil prostor majhen in smo se drenjali, bi bilo težko, da me vzdušje ne bi “potegnilo noter”.

Ponavadi v molitvi prosimo. Zakaj je slavljenje zate tako pomembno?
Tajda: S slavljenjem se zahvaljuješ za vse – dobro in slabo. Zdi se mi, da me zahvaljevanje zelo napolni. Ko ne moliš drugače, se vsaj zahvališ.

V neki adventni akciji je znanec dobil listek z nalogo, na katerem je pisalo: “Kaj bi ti ostalo, če bi ti ostale samo stvari in osebe, za katere si se danes zahvalil?” To je bila spodbuda tudi zame, ki mi še danes odmeva.

Slavilno molitev vedno komaj čakam, ker mi da slutiti, kako velik je Bog. Zame je to priznavanje Božje veličine. Če pa veš, da je pri Njem vse mogoče, mi to daje upanje. Ko vsi skupaj slavimo, je to nekaj zelo lepega.

Lea

Preberite še:
“Svetu želiva povedati, da je lepo biti študentska mama”

Marsikdaj si nejevoljen, utrujen, razočaran in ti slavljenje ne paše. Kaj takrat?
Lea: Takrat pa morda le poslušaš glasbo. Tudi moliti ne moreš vedno. Takrat si pa le navzoč. Včasih te potem glasba potegne, drugič pa pač ne. Moja izkušnja je, da ko si najmanj razpoložen, lahko Bog marsikaj naredi.

Ključni element Abrama je tudi oznanjevanje. Kako sta se počutila, ko ste šli prvič na ulico oznanjevat?
Matevž: Moj prvi ulični misijon je bil jaslični. Oblekli smo se v žive jaslice in šli naokrog. Upal sem, da bom zbolel ali da bo kaj prišlo vmes. Potem pa ni nič prišlo! 😀 Ni mi bilo žal. Komaj sem čakal, kdaj bomo spet šli. V meni je bilo takšno veselje, takšni občutki Božje prisotnosti, da ne bi hotel, da se to neha.

Tajda: Prvi misijon sem špricala! Potem sem pa šla, ko smo šli brezdomcem delit sendviče in listke z Božjo besedo. Šli smo v skupinah po trije. Sama sebi se ne zdim človek, ki bi na široko oznanjal, ampak imam same lepe izkušnje. To je tudi preseganje sebe.

Preberite še:
Zaupanje je, ko mladi povedo stvari, ki si jih ne upajo niti staršem

Zakaj je Leo prepričalo krščanstvo, druge duhovne prakse pa ne? Oglejte si video.

Kako vaju je Abram spremenil, kaj vama daje?
Matevž: Tu vidiš, da tudi vrstniki znajo doživeti Boga. Da ne obstaja le tisto klasično – nedeljska maša ter jutranja in večerna molitev, ampak da obstajajo tudi drugačni načini, kako se zbližati z Bogom. Pri meni se je odnos z Bogom precej obrnil na glavo. Lani sem v Paray-le-Monialu v Franciji vstopil v Skupnost Emanuel. Skupnost mi je zdaj postala način življenja.

Ko se počutiš slabo, ti skupnost, občutek povezanosti, da nov zagon, drugi te navdihujejo, so ti v pomoč, v povezanosti je lažje živeti z Bogom. Nekdo je rekel: Kristjan, ki je sam, je v nevarnosti.

V digitalnem svetu se zelo hitro oddaljiš od Boga. Skupnost je pa je zatočišče, kjer lahko slaviš Boga.

Predavanja šole Abram ti dajo nove razsežnosti, slavilna molitev, adoracija, misijoni, molitev drug za drugega se te pa močno dotaknejo. Abram je vsekakor bil prelomnica.

Preberite še:
“Tja, kjer je življenje, tja mladi pridejo”

Tajda: V tem letu sem se veliko naučila. Abram ti daje tedensko spodbudo za razmišljanje. Malo sem doumela, recimo, kaj sploh je pomen Svetega Duha. Ali druge stvari, ki so mi bile prej zelo neznane in si jih nisem znala predstavljati. Ljudje v skupnosti ti pomagajo z zgledom ali z molitvijo. V svoji župniji se ne počutim domače, zato mi je to kot nekakšno zatočišče.

Preberite še:
Tudi vas “cimri” vsak dan spravljajo ob živce?

Preberite še:
Zamolčana zgodba o stavbi sredi Ljubljane

Preberite še:
Župnik Martin mladim: Če jim “zagusti”, lahko vedno pridejo k meni po pomoč