Kar naprej govorimo o prostovoljstvu, prostovoljni pomoči bližnjemu, vodenju skupin in organizaciji dogodkov. Ljudje se radi odzovemo vabilu, priskočimo na pomoč in za vse skupaj seveda ne pričakujemo nobenega povračila … Pa je to res?Vse pogosteje na družbenih omrežjih poleg prošenj za prostovoljno pomoč na dogodkih videvam velike pripise v smislu: “Vsi prostovoljci prejmejo potrdilo o prostovoljnem delu, majico dogodka, vodo in malico.” Ne vem, kaj od naštetega je najpomembnejše, ampak vse skupaj zveni zelo privlačno. Takoj pomislim, da se izplača (čeprav potem že čez nekaj trenutkov odgovorim, da se zaradi teh stvari pač ne).
Preberite še:
Po prostovoljski izkušnji: “Madagaskar ukrade srce”
Torej delo vendarle ni povsem prostovoljno? Sprašujem se, koliko prostovoljcev bi se odzvalo, če bi v oglasu pisalo le: “Vsi prostovoljci prejmejo novo izkušnjo in lep spomin.” Je organizatorje strah, da nihče ne bi z veseljem prišel, če se ne bi izplačalo?
Čokolada v zahvalo
In še primer iz čisto drugega okolja. Starejša gospa, ki ji občasno (prostovoljno) pomagamo, vedno (ampak res vedno!) meni, da nam mora nekaj podariti v zahvalo. Ne glede na vse naše obširne razlage, da nočemo nikakršnega plačila, ji to ne gre v račun. “Pa saj je samo čokolada,” pravi. Res je.
Preberite še:
Prostovoljna gasilka: “Ko zapiska pozivnik, pustiš vse in greš”
Toda s tem (nehote?) sporoča, da je zanjo taka zahvala edina primerna. Se moramo potem mi, ko nam ona tu in tam priskoči na pomoč, zahvaliti na enak način? Je ona užaljena, ker ji mi nikoli ničesar oprijemljivega ne damo v zahvalo? Mi namreč medsebojno pomoč razumemo kot niz dejanj, kjer nihče ne šteje “točk” in dolgov …
Iskreno? Včasih tudi jaz začnem računati … Mislim, da vsak kdaj pride do točke, ko ima vsega dovolj in dobi občutek, da je prostovoljno delo zaman. Da ne izgubimo volje in smisla, se radi nahranimo z besedo zahvale. Kar je razumljivo – besede, seveda tiste iz srca, človeku dajo ogromno zagona. In ostanejo! Zato si namesto majic in potrdil raje podeljujmo iskrene poglede in besede.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 42.
Preberite še:
Obstaja precej dokazov, da je bil Shakespeare katoličan
Preberite še:
Kako je 9-letna deklica priskočila na pomoč ustrahovanemu sošolcu
Preberite še:
“Šele ko občutimo pomanjkanje, takrat znamo dati stvari pravo vrednost”
