Zakaj molimo? Zato, ker nam ni vseeno! Za dober zgled vztrajne molitve Jezus postavi neko vdovo, ki se bori proti krivici v svojem življenju. Je nekakšen protestnik proti krivicam v družbi, “rumeni jopič” proti svinjarijam, ki se ji dogajajo kot predstavnici ljudi z dna družbene lestvice v Izraelu. Ona ve, da je nekaj narobe in ji za to ni vseeno. Ni ji vseeno! To je namreč prvo, kar v človeku ustvari molitev, za stvari se začnemo brigati, zavzamemo se zanje.
Preberite še:
Pred molitvijo rožnega venca darujte še to kratko molitev ljubezni
Drugo pa je tisto, kar to, da se za nekaj zavzamemo, da nam je za nekaj mar in da pri tem ne popuščamo, iz nas naredi – torej proces, ki se ob tem odvija v nas, proces, ki je pomembnejši od rezultata samega. Zato namreč Jezus nasproti vdovi postavi sodnika, ki je ravno tako krivičen kakor družba, “ki se ne boji Boga in se ne meni za človeka” (Lk 18,2), ki so mu torej Božje zapovedi, skrb za sočloveka in preganjanje krivice deveta briga.
Ta lik v priliki kar sam od sebe bralcu pove, da zelo verjetno vdovino zavzemanje ne bo uspešno, da njen protest ne bo slišan. Vendar to ni toliko pomembno. Pomembna je njena vztrajnost.
Preberite še:
Učinkovita molitev v le šestih besedah
Molitev spreminja molivca
Ob tem čudnem paru nam postane jasno, da torej Jezus z “vedno moliti in se ne naveličati” ne obljublja bonbončkov, češ, če boste dovolj prosili, če boste dovolj trmasti in če ne boste popuščali v svoji vnemi, potem boste dobili točno tisto, kar si želite. Ne, saj Bog vendar ni avtomat, dobra vila ali zlata ribica, ki izpolnjuje želje.
Jezus pravi, da mora človek veliko moliti, ne zato, da bi s tem postopoma spremenil Boga, da bi si Bog v čem premislil, ampak da bi se ob tem vztrajnem prosjačenju sam spremenil, kakor pravi danski mislec S. Kierkegaard. Da bi si človek v čem premislil, da bi v molitvi od svojih želja prišel do tega, kar je pravilno, “pravično” prositi, kakor pravi Jezus.
Preberite še:
8 molitev Janeza Zlatoustega, ki zadenejo Božje srce
Da bi ga zavzemanje, da bi ga prošnja sama spremenila v tolikšni meri, da bi potem tudi sam verjel v tisto, kar prosi. Da bi to, za kar prosi in proti čemur se bori, sčasoma tudi sam začel živeti. Da bi potem tudi razumel, da Bog vedno “pomaga do pravice” (Lk 18,7-8), do tega, kar je res prav, ne do tega, kar si mislimo ali želimo, da bi bilo prav.
Molitev je osebna
In če smo iskreni, smo na tej točki že ugotovili, da ne govorimo o molitvi besed, temveč o molitvi srca. O iskrenem stiku z Bogom, z vsemi čustvi, dvomi, raztresenostmi in pomisleki, ki me navdajajo pri tem. Z vso človeškostjo samega sebe moramo moliti – in se ne naveličati, samo tako se lahko dogaja to, o čemer smo govorili.
Molitev je osebni stik med dvema osebama, ali pa to ni molitev. In molitev nima nobenega smisla, če v njej ni vere. Če v njej ni mene popolnoma vsega. Ničesar (beri: mene) ne bo spremenila.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 42.
Preberite še:
Obstaja precej dokazov, da je bil Shakespeare katoličan
Preberite še:
Kako je 9-letna deklica priskočila na pomoč ustrahovanemu sošolcu
Preberite še:
“Šele ko občutimo pomanjkanje, takrat znamo dati stvari pravo vrednost”
