Odraščal sem v času, ko je bilo še nekaj čisto običajnega, če sem kot mulc domov prijokal, ker sem padel z drevesa, nekaj čisto vsakdanjega, da smo se pred blokom otroci igrali in nas je soseda okarala, ker smo bili preglasni …Pri skavtih danes mladostnike učimo sprehodov skozi parke (se najdejo starši, ki nas kregajo, ker z njimi molimo na prostem, ko pa je vendar tako mrzlo). Pred blokom ni več ne joka ne smeha otrok. Treningi in šolske obveznosti vzamejo večino časa, za drugo pa poskrbi pametni telefon.
Preberite še:
Se tudi vam v nedeljo zjutraj ne ljubi vstati in iti k maši?
Kakor so se te okoliščine spremenile, se je spremenilo še marsikaj. Gotovo tudi pogled na duhovnost, vero in Cerkev. Zdravnik, učitelj in župnik niso več edina inteligenca v kraju. Dobro, zdravnika še potrebujemo, brez učitelja žal ne gre, kaj naj pa z župnikom?
Tako se je župnik z župnijo vred pomaknil na periferijo, obrobje. Kar nekaj let smo v Cerkvi govorili o obrobnih kristjanih in oddaljenih kristjanih in sploh opazili nismo, da smo predvsem mi, župniki, škofje, postali obrobni in oddaljeni našim kristjanom in drugim ljudem. Papež ga seveda lomi. Pogovarja se z vsemi, nagovarja vse, še vedno zvest nauku, milosten do iščočih in neizprosen do nas “profesionalcev” in vseh, ki se imamo za dobre kristjane.
Preberite še:
“Vse mame v župniji so boljše katehistinje kot jaz”
Ne razumejo več
Opažamo, da nas niti naši župljani ne razumejo več. Naša govorica je postala oddaljena. Naš način življenja in razmišljanja tuj. In se duhovniki srečujemo in premlevamo. Skličemo zasedanje članov župnijskega pastoralnega sveta, na škofijski ravni se sreča temu primerno telo, tja do škofovske konference. In modrujemo, kako bomo razložili in oblikovali to, kar želimo povedati vsemu svetu. Da nismo tak bavbav. V resnici smo dobri in vsem želimo dobro.
Krščujemo otroke, za Miklavža jim delimo dobrote, za božič lahko pridejo čisto blizu Novorojenemu, na veliki četrtek in petek malo zamižimo na eno oko in jim na veliko soboto ob vseh križih in znamenjih, v katedralah in na Kredarici blagoslovimo pirhe in šunko, čokolado in hren … ter jim za veliko noč prešerno voščimo veliko pisank in blagoslova.
Preberite še:
Družina, ki je na oratorij “poslala” mamo in pet otrok
No, morda smo kdaj še malo bolj zahtevni (kako se je treba primerno obnašati v cerkvi, na koncertih in veseli bomo vašega daru za obnovo kulturne dediščine, da bodo naši zanamci ponosni na svoje krščanske korenine in tudi na nas) … in jih vabimo in prosimo in debatiramo o kriterijih, pogojih …
Iz varnega okolja Cerkve pa se kdaj pa kdaj “izgubi” kakšen misijonar, ki ne vabi na varno, v naša lepa svetišča, ki ne ponuja vsega za sanjsko poroko, ki ne prihaja z gasilsko/lovsko/farno/slovesno mašo, ampak preprosto prihaja med ljudi. Posluša in je med svojimi vrstniki, odraslimi.
Srečuje se s starejšimi, tolaži in spremlja žalujoče ob izgubi svojca, navdušuje mlade pare, kara in ščiti mladostnike in je med njimi. Ni (predvsem) v pisarni, ni med varnimi vrsticami cerkvenega prava, ni v veroučni učilnici …
Preberite še:
“Nikdar se nikogar ne bojte!”
Spreobrnjeni Pavel danes
Ko pišem te vrstice, še zdaleč ne mislim nase, pa bi si želel. Preprosto opisujem spreobrnjenega Savla danes. Tega težaka tistega časa, ki pa je postal Pavel. Opisujem premnoge spreobrnjene Pavle današnjega časa, ki niso poročeni z župnijo, ampak ljubijo Cerkev, mislim na misijonarje tukaj in sedaj, ki ne jokajo za preteklostjo, ampak sprejemajo udarce današnjega dneva in z njimi vred tudi vso radost življenja.
Dejansko ne opisujem samo misijonarja, župnika sedanjega časa. Ta oseba je lahko in bo verjetno morala biti župnija danes. Župnija, ki se ne boji. Župnija, ki ji ne moreš ukrasti časa, ker ga podarja sama; župnija, ki si upa igrati z otroki današnjega časa, pa najsi bodo še tako razvajeni, in zmore dialog z najbolj pravovernimi stebri vere.
Preberite še:
Od ljudi, ki jih srečata v misijonih, se učita, da je treba pomagati nam, Zahodnjakom
Ta župnija se ne bo ukvarjala s tisoč in enim programom in dejavnostjo (morda pa tudi), ampak bo predvsem Jezus Kristus med nami, četudi se sliši še tako sladko, morda celo “pocukrano”. In če v moči birme in po izkustvu modrih pastoralistov povzamem, bo jutri (v dobi ene generacije) živela samo še tista župnija, ki bo misijonska.
Ko se nihče v župniji ne bo skrival za svojo službo (ključarji, bralci, pevci, kateheti, voditelji raznih skupin, župnik …), ampak bo najprej z veseljem presegal tradicionalizem šegave vere, v svoji družini in družbi pričeval za Jezusa in njegovo Cerkev ter prinašal upanje. Kdaj bomo spoznali, da so župnije res lahko različne po velikosti, naseljenosti, populaciji … vse pa so misijonske, ali pa sploh niso župnije!
Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Božje okolje, št. 5/2019.
Preberite še:
“Šele ko občutimo pomanjkanje, takrat znamo dati stvari pravo vrednost”
Preberite še:
Obstaja precej dokazov, da je bil Shakespeare katoličan
Preberite še:
Največja past v zakonu
