Velik osip mladih po birmi terja nov premislek o tem, kaj mladi danes zares iščejo in potrebujejoMladi, ki po birmi kar izginejo, ponekod tudi v večini, med župniki in kateheti nemalokrat sprožijo malodušje in brezvoljnost, da bi si sploh še kaj prizadevali na tem področju. Zakaj tako velik osip? So vsa prizadevanja, da bi jim bilo lepo, zaman? Ali pa je razlog v tem, da ne razumemo in ne slišimo njihovih iskanj?
Preberite še:
“Ko morajo prevzeti odgovornost za besede in dejanja, mladi zorijo”
Ni vedno lahko voziti slaloma med podanimi smernicami in izkušnjami v realnem življenju mladih današnjega časa. P. Primož Jakop, ki deluje v Dravljah, izhaja iz svoje izkušnje: “Nikoli me niso silili, da grem k maši, ko pa sem pri šestanjstih letih prvič ostal v Postojni v internatu, sem se spraševal, ali naj grem k maši v nedeljo ali ne, ali sem kristjan ali nisem.” Tako se tudi danes sprašujejo mladi, iščejo smisel in svoj prostor, večkrat tudi zunaj tradicije, navad, ki so že od nekdaj in se jim upirajo, ker v tem ne najdejo smisla.
Zares ali nič
Ko je v Dravljah birmoval mariborski nadškof Alojzij Cvikl, so se mladi pred birmo srečali z njim in je brez dlake na jeziku odgovarjal na vprašanja, ki so mu jih pripravili. Ena od birmank ga je vprašala: “Kaj bi morali znati, če bi bilo namesto 90 vprašanj samo eno?” Nadškof je odgovoril: “Poznati Sveto pismo, biti domač z Božjo besedo. To je vir. Vse ostalo gradi na tem temelju.” Za p. Primoža ostaja izziv pri delu z mladimi, kako jim osmisliti odnos z Božjo besedo.
Preberite še:
“Tja, kjer je življenje, tja mladi pridejo”
“Mislim, da smo popustili skušnjavi in živeli krščanstvo, ki ni bilo toliko v srcu, ampak v gestah,” odkriva p. Primož, zakaj je v tradiciji tako pomembno, kako je kaj videti navzven. “Kot študent gozdarstva sem prvič slišal za duhovne vaje, celo za duhovne vaje v vsakdanjem življenju, in odkril, da krščanska molitev ni samo rožni venec. Božja beseda je živa beseda in obstaja tudi krščanska meditacija ob Svetem pismu. Presunilo me je.” V domačih župnijah, kjer smo del župnijskega občestva, poslušamo Božjo besedo, pridige, prejemamo obhajilo, po blagoslovu pa se razbežimo, kot da se nas ni nič dotaknilo.
Na svetovnem dnevu mladih ali v Taizeju mladi brez težav vstopijo v program, molijo in gorijo. Ni problem, če je več ljudi, tudi če je srečanje mednarodno, dokler je vsebina. Iščejo vsebino in hočejo zares ali nič.
Preberite še:
Ste tudi vi hodili k verouku le zato, da ste lahko šli k birmi?
Odprti za vprašanja in iskanja
“Na področju birmanske in mladinske pastorale smo nekatere stvari preveč zacementirali in formalizirali tudi glede oblik. Znajdemo se v skušnjavi, da bi se zavarovali s predpisi višje avtoritete in delamo tako, da nam nihče ne more nič očitati. Ob tem pa se sprašujem, koliko je moje delo v resnici namenjeno človeku in ali sem res pozoren na vsakega posameznika.”
V preteklem letu se je p. Primož spraševal, ali naj še vztraja pri birmanskih vprašanjih, in se odločil, da jih ohrani, spremenil pa je način dela v zadnjem letu priprave. Birma je obred prehoda v odraslo krščanstvo in kot kristjan ni vseeno, kakšne odgovore daješ. “Po novem letu smo šli od vprašanja do vprašanja. Doma so si morali pogledati in najti odgovor, potem pa smo se o tem pogovarjali. Pri nas sprašujejo animatorji. Po novem letu ne delam evidence. Kdor ne prihaja, se bo sam učil, tisti, ki jih zanima, pa so dobrodošli. Nekaj najlepšega pa je, ko iščeš resnico in si moraš postaviti vprašanje: Zakaj je tako?”
Preberite še:
Študentski župnik, ki kdaj z mladimi tudi “zažura”
Spodbuditi mlade, da si upajo postavljati vprašanja, je dejansko smisel kateheze, izzivalna vprašanja pa so nemalokrat način iskanja bistvenega v življenju. Tudi zato imajo v prvem letu priprave eno srečanje na mesec brez teme, namenjeno iskanju odgovorov na vprašanja, ki se zastavljajo mladim.
Sobivanje
Bog nam dopušča svobodo. Kdo je Jezus za nas, pa si lahko odgovorimo, če imamo z njim osebni odnos. Tako kot p. Primož se tudi drugi kateheti vedno znova učijo mladim posredovati vero, potrebno pa je veliko ponižnosti. “Sobivanje, biti z! Veliko laže je biti za, ker sem potem jaz aktiven, sem protagonist, določam in sem glavni. Ko pa gre za biti z, je treba izpustiti in nimam nadzora. Ne morem nekoga nagovoriti in drugi me ne more niti vprašati, če drug drugega nisva niti udomačila.”
Preberite še:
“Mladi pri birmi in po njej najbolj pogrešajo starše, njihovo pričevanje”
Za udomačevanje pa je nujno, da preživljamo čas skupaj. Zato so dragocene duhovne obnove za konec tedna. Duhovnik ali katehet ni tisti, ki vodi dogajanje v srcu. Karkoli se zgodi, ne pripisuje zaslug sebi, ko vidi, kako Gospod vse vodi. “Nihče od nas ni popil vse znanosti sveta, ne da bi se tudi sam česa naučil in bil stalno v drži osebnega spreobračanja.” Animatorji so mladim iskalcem bliže, tudi po letih, in premaknejo tudi tam, kjer noben odrasel ne more.
Avtoriteto ustvarimo s tem, kar smo, ne z nazivom ali popolnostjo. “Kristjan je v prvi vrsti tisti, ki se zaveda svoje nepopolnosti. Krščanska drža ni v popolnosti, ampak v tem, da v svobodi priznam, da sem ga polomil, ker vem, da me ima Bog rad.”
Preberite še:
6 stavkov, ki jih je dobro “imeti pri roki”, ko vzgajate najstnike
Svoj prostor, vloga in odgovornost
Mladi imajo danes veliko težav zaradi slabe samopodobe, opaža tudi p. Primož. “Pomembno je, da jih imam za sogovornika, ki nekaj šteje, da imajo lahko svoje mnenje.” Radi imajo svobodo, obenem pa so hvaležni, če jim zaupamo manjše in večje odgovornosti, smo jim pa v pomoč, če jo potrebujejo in niso prepuščeni sami sebi. Hrepenijo po tem, da je njihova vera osmišljena. Če se lahko pridružijo animatorjem, skavtom ali pevskemu zboru, vedo, kam spadajo; ko pridejo v nedeljo k maši, imajo svoj prostor, vlogo in odgovornost.
“Z birmanci imamo na prvem vikendu orientacijski tek, ko na posameznih točkah spoznavajo skupine v župniji in se jim zato kasneje laže pridružijo,” išče p. Primož način, kako mlade seznanjati z dejavnostmi v župniji. “Danes razmišljati o velikih številkah mladih je skušnjava, ki nujno pripelje do malodušja in velika nevarnost je, da bi zaradi tega malodušja spregledal mlade, ki jih imam. Če bomo njim ponudili prostor, kjer se radi zbirajo in jim bo lepo, bodo pritegnili tudi druge.”
Preberite še:
Tako mlad pa že svetnik!
Vedno znova izziv
Pri delu z birmanci ostaja izziv, kako ohranjati pozornost na to, kar jih dejansko zanima, obenem pa dajati prostor in ustvarjati zaupanje. “Vedno znova se pojavi tudi strah, ali smo tem otrokom dali, kar potrebujejo, da bodo živeli iz vere,” se sprašuje p. Primož, ob tem, da ve, da so v pripravi na birmo doživeli veliko lepega, ustvarili odnos poslušanja, zaupanja in spoštovanja. Želi si, da bi se vključili v župnijsko življenje, a se vedno znova sooča tudi z dejstvom, da po birmi nekateri kar izginejo. Sprašuje se, kako pritegniti v pripravo starše in botre, da jim ne bo vse samo še ena obveza ob vsem, kar že imajo na urniku. Občestvo namreč gradimo skupaj.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 39.
Preberite še:
Kakšno pričesko izbrati, če imate tanke lase?
Preberite še:
6 ključnih zavetnikov številčnih družin
Preberite še:
Strici – z nami v dobrem in slabem
