Kateri je edini način, da človek ob vsem hudem ostane v sebi zdrav? Ko se pogovarjam z ljudmi in poslušam njihove zgodbe, si pogosto mislim, da tega, kar zmorejo nekateri, sama nikoli ne bi zmogla. Ali pa bi zmogla, če bi šla po poti, o kateri nekateri govorijo. Prav o tej poti se mi zdi vredno razmišljati.
Preberite še:
Peter Opeka: “Če pomagaš ubogemu, pomagaš samemu sebi”
Pripoved znanke
O tem sem razmišljala, ko sem pred kratkim poslušala pripoved znanke, malo starejše od mene. V njeni družini s šestimi otroki in mnogimi vnuki se dogaja marsikaj. Veliko lepega, pa tudi veliko zelo težkega. Kar je lepo, sprejemamo nekako samoumevno, kar je težko, pa gloda v nas in nas obremenjuje. Tako tudi njo.
Pravi, da se včasih znajde čisto na tleh, nemočna in ne ve, kaj bi storila. K sreči je zelo verna, ne tako na zunaj, ampak globoko v sebi in tudi iz tega v trenutkih nemoči črpa moč, da gre naprej.
Preberite še:
Slavni preizkušani tenisač, ki ni spraševal Boga: “Zakaj jaz?”
Takole mi je rekla: “V trenutkih, ko sem čisto brez moči, ko ne vem, kako naj sploh preživim v situacijah, ki so zelo težke, in čutim, da ne morem storiti prav ničesar, pokleknem pred Boga in predenj položim vse svoje stiske in ga prosim, naj ostane z menoj in mi pomaga, da grem naprej. Sama tega ne zmorem. Ostane mi samo še to, nič drugega.” In potem gre počasi naprej.
Ni preprosto …
Kadar se pogovarjam s to gospo, se mi zdi, kot da sem na pravih duhovnih vajah. Kratke so, ampak zelo intenzivne. Pogovarjava se o bistvenem v življenju in s svojo držo vliva vedno znova tudi meni pogum, kako naj ravnam, kadar mi je težko. Preprosto naj položim vse svoje stiske pred Boga. In prav za to sem ji tudi zelo hvaležna.
Preberite še:
Kako Boga v molitvi prositi za čudež?
Seveda stvar sploh ni tako preprosta. Da znaš položiti vse svoje stiske pred Boga, je potrebno dolgoletno dozorevanje v molitvi in vsakdanjem soočanju z življenjem. Vendar je to edini način, da človek ob vsem hudem ostane v sebi zdrav. Moja znanka pravi, da bi brez tega ob vsem, kar doživlja, že zdavnaj končala na psihiatriji in bi se morala zdraviti, da bi sploh lahko preživela. Pa še to ne bi bilo isto, kot če vse položi pred Boga. Tako kljub vsemu hudemu kot človek raste.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 43.
Preberite še:
Naj nam ne bo nerodno moliti na pokopališču
Preberite še:
Voščila za bližnje na Facebooku – modno ali priročno?
Preberite še:
Bil je v hišnem priporu, bežal pred ognjeno reko, a se je kot Lisjak vselej izvil
