“Moja zgodba je pripoved o ljubezni Boga in o čudežih, ki jih je storil v mojem življenju,” pravi Abby Johnson, nekdanja direktorica klinike za splave Planned Parenthood, sedaj pa zagovornica gibanja za življenje, mati več otrok in avtorica knjige, na podlagi katere so posneli tudi film Nenačrtovan (Unplanned)Abby Johnson je kariero začela kot prostovoljka na kliniki za splave Planned Parenthood, pozneje pa je napredovala do položaja direktorice ene izmed enot. Odšla je potem, ko je bila prisotna pri postopku splava. Prek ultrazvoka je spremljala nerojenega otroka, ki se je boril za življenje s tem, da se je izmikal pred zdravnikovim instrumentom. V hipu je spremenila svoje stališče, pustila službo in ustanovila organizacijo, ki pomaga nekdanjim uslužbencem sektorja, ki se ukvarja s splavi, ki so kot ona sama doživeli spreobrnitev in se borijo za začetek novega življenja.
Preberite še:
Nenačrtovan – nov film, ki slavi življenje in dviga veliko prahu
Film Nenačrtovan pripoveduje o tem, čemur ste bili priča. Kakšen občutek je videti svojo zgodbo na velikem platnu?
Zame to ni lahko. Film je nastal na podlagi dogodka, o katerem sem pripovedovala v svoji knjigi, in že odpreti se pred bralci je bilo zame zelo težko. To, da lahko sedaj zgodbo vidim na filmskem platnu, je kar malo nadrealistično.
Zame je to ogromna izkušnja. Težko dojemam, da so moje življenje prikazali v filmu, da gledalci gledajo in analizirajo to, kar je bilo v meni najslabšega, kljub temu pa tudi vidijo mojo občutljivost. Tako se na nek način še drugič odprem. Ko gledam na to z razdalje, čutim, da je v tem nekaj izjemnega. Moja zgodba je vendarle tudi pripoved o ljubezni Boga in o čudežih, ki jih je storil v mojem življenju.
Vrnimo se k dnevu, ko ste nepričakovano pomagali pri izvedbi splava. Kako se ga spominjate?
Ne mine dan, da ne bi pomislila na otroka, ki je takrat izgubil življenje, in na njegovo mamo. Verjamem tudi, da to življenje traja v večnosti. Molim za tega otroka in njegovo mamo.
Preberite še:
“Splav ženski pravi: bolje je uničiti otroka kot imeti tebe za mamo”
Je bil prelomen tisti trenutek, ko ste na ekranu ultrazvoka zagledali otroka, ki beži pred zdravnikovim instrumentom?
To je bil trenutek, v katerem sem videla, kako se majcen otrok obupano bori za svoje življenje. Spoznala sem, da sem drugim ženskam prodajala laži. Resnica je naslednja: ko ženska zanosi, v njeni maternici zares nastane življenje, tam se pojavi človek. S prisostvovanjem splavu sem na lastne oči videla, kako to življenje ugaša.
In v tem trenutku ste začutili, da ne morete več delati na kliniki?
V bistvu je šlo za proces. Začelo se je že takrat, ko je moja nadrejena od mene zahtevala, da se število splavov na kliniki poveča. Z njenega zornega kota je šlo preprosto za zahtevo po porastu števila obiskov, saj so splavi finančno zelo donosna storitev.
Naslednje obdobje, v katerem so se mi pojavili dvomi, je bila objava ene izmed partnerskih klinik, da bodo odprli središče, v katerem bodo splave izvajali tudi po 24. tednu nosečnosti. Do poznih splavov sem imela vedno negativen odnos in na moji kliniki teh sploh nismo izvajali.
Trenutek, ko sem prisostvovala splavu, pa je bil že prelomna točka. Ko sem na ekranu ultrazvoka videla, kaj se dogaja z otokom, ko je zdravnik v maternico vstavil kanilo, sem že vedela, da ne bom mogla več delati za Planned Parenthood.
Preberite še:
Posledice spontanega splava, celo zgodnjega, so empirično dokazane
Preberite še:
Knjiga tolažbe za vse starše z izkušnjo splava
Znašli ste se na drugi strani “fronte” – hitro ste pustili službo, vaše življenje se je moralo popolnoma spremeniti. Je bilo težko?
Takrat ja. Na kliniki so vedno ponavljali, da so zagovorniki življenja grozni. Poleg tega sem tudi sama prejemala grožnje v zvezi s svojim delom na kliniki za splav, kar je negativno sliko o njih samo še dopolnjevalo. Po drugi strani pa sem se tudi spoprijateljila z dvema aktivistkama gibanja za življenje, ki sta stali pred ograjo moje klinike, in morda je to vplivalo na to, da je na koncu lahko zmagala ljubezen.
Organizacija, ki jo trenutno vodite, pomaga uslužbencem klinik za splav, ki tam ne želijo več delati. Kaj potrebujejo?
Veliko jih potrebuje ozdravljenje, in sicer na številnih področjih: duhovnem, čustvenem, mentalnem, celo fizičnem. Priča so bili stvarem, ki se z vidika “normalnega človeka” lahko zgodijo le v nočnih morah. Videli so najslabšo stran sektorja, ki se ukvarja s splavi.
Priznam, da sem ponosna na vsako osebo, ki odide s klinike za splav. Zavedam se, da taka odločitev zahteva veliko mero poguma.
Odkar delam za gibanje za življenje, smo pomagali 525 nekdanjim zaposlenim klinik za splav. Kaj jim predlagamo? Samoto, v času katere lahko duhovno ozdravijo, psihološko svetovanje, finančno pomoč – številni konec koncev pustijo dobro plačano službo – pogosto pa jim preprosto pomagamo najti novo zaposlitev. Vse to delamo popolnoma brezplačno.
Preberite še:
Med splavom je izgubil obe nogi. “Živeti moram z izbiro nekoga drugega”
Sami niste izkusili obsojanja, ki bi ga bili deležni od prostovoljcev gibanja za življenje. Je takšno stališče, polno razumevanja, ključno?
Točno takšna je moja izkušnja. Čeprav ne skrivam, da sem srečala osebe, ki so bile nesramne do mene ali do drugih nekdanjih zaposlenih na klinikah za splav, ki so lahko odšli zahvaljujoč prizadevanjem moje organizacije. Zato sem si postavila en cilj: ljubiti drugega človeka in pristopati k njemu z ljubeznijo. Nič drugega ni pomembno. Morda to ne bo nobeno veliko odkritje, toda osebe, ki so zaposlene na področju izvajanja splavov, potrebujejo precej več usmiljenja kot drugi ljudje.
Obžalujete svoje življenje pred tem ali to raje jemljete kot izkušnjo, ki je bila potrebna, da ste sedaj bolj učinkoviti pri dejavnostih gibanja za življenje?
Mislim, da je Bog iz mojih slabih odločitev in iz pasti, v katerih sem bila ujeta, izluščil dobro. V to globoko verjamem. Upam in zelo pogosto molim, da bi to, kar sem bila, drugim ljudem, ki še niso prehodili moje poti, predstavljalo dokaz, da je Bog poln ljubezni in da ta ljubezen lahko spremeni vse.
Preberite še:
Ganljiva pesem, ki jo je skesani italijanski plejboj napisal svojemu splavljenemu sinu
Kako odgovarjate na argumente zagovornikov splava, ki si prepovedi ne želijo, saj ta omejuje svobodo izbire deklet?
Imela sem opravka z ženskami, ki so morale sprejeti odločitev o splavu. Z njimi sem pogosto govorila, bila sem njihova svetovalka. Veliko takih pogovorov sem opisala v svoji knjigi. Kakšni so moji sklepi? Ženske splava ne želijo. Tudi če se zanj odločijo, to ni nikakršna izbira. Njihova odločitev za splav izvira bolj iz pomanjkanja izbire. V številnih primerih gre za pomanjkanje sredstev za vzdrževanje otroka, pomanjkanje podpore bližnjih, ki jo vsaka ženska potrebuje med nosečnostjo in po porodu. To spremlja pritisk drugih oseb, ki jo, namesto da bi ji ponudili pomoč, nagovarjajo k splavu oziroma zavrnitvi otroka.
Poglejte, za kako grozljivo situacijo gre: bojiš se, imaš občutek, da morda ne boš zmogla vzgajati otroka, namesto podpore pa dobiš informacijo, da tega otroka nihče ne potrebuje. Kaj si misliš? Da si sama in rojstvo otroka zate postane nora kaprica. Grozno, kajne? Ostaneš popolnoma sama.
Tukaj se pokaže pomembna vloga aktivistov gibanja za življenje: njihov cilj je spremeniti splav v nekaj, kar nam ne pride niti na misel, kar ne predstavlja alternative. Odprti moramo biti za vse ženske, ki so prišle do sklepa, da jim ne preostane nič drugega kot splav.
Preberite še:
Tudi vi med ljudmi veljate za čudaka, če poveste, da ste proti splavu?
Kakšne so vaše smernice za gibanje za življenje po svetu?
Preprosto moramo ljubiti druge po Kristusovem vzoru. Ne moremo se postaviti v vlogo sodnika ali tožilca. Z gotovostjo lahko rečem, da je bila ljubezen tista, ki me je vodila iz klinike za splav. In verjamem, da se ljudje pozitivno odzivajo na ljubezen. Poleg tega moramo biti seveda tudi dobro organizirani. Ženskam, ki zavrnejo splav, moramo nemudoma ponuditi vnaprej pripravljene rešitve, da lahko hitro prejmejo nepogrešljivo pomoč. Toda vse se začne z ljubeznijo.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Bojana Petkovič.
Preberite še:
Downov sindrom, nato pa še posvojitev: “Veva, da bova s temi otroki najsrečnejša”
Preberite še:
Tega, kar zmorejo nekateri, sama nikoli ne bi zmogla
Preberite še:
V čem je moč vezi med očetom in sinom?
