Otroci so doumljivi za presežno, spodbujajmo jih na poti svetostiKar nekaj mest v Svetem pismu najdemo, ko nas Jezus spominja, kako pridemo v Božje kraljestvo – tako, da smo podobni otrokom.
V zgodovini Cerkve najdemo vrsto mladih oziroma otrok, ki so na takšen ali drugačen način izročili svoje življenje Jezusu. Pa naj bodo to nedolžni otroci, Vid, Dominik Savio, Lojze Grozde ali Chiara Luce Badano. Vsi ti nam kažejo, kako lahko svoje življenje že v najnežnejših letih upodobimo po Jezusovem življenju. Zato tudi nas, starejše, Jezus spodbuja, da postanemo kakor otroci.
Preberite še:
Otroške domislice pri maši: da umreš od smeha
Otrok je za presežno zelo dojemljiv
Jezus jasno pove: “Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo. Resnično, povem vam: Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj. In objel jih je, položil nanje roke in jih blagoslavljal,” (Mr 10,14-16).
Pokojni akademik dr. Jože Trontelj je nekoč rekel: “Največ dobrega in največ slabega naredimo v prvih letih življenja.” Zakaj? Otrok v najnežnejših letih močno začuti Boga in njegovo navzočnost, je močno razpoložljiv za Božjo besedo (brez kakršnihkoli popačenk, saj si zelo veliko zapomni), skratka je za Božje in presežno veliko bolj dojemljiv, kot smo včasih odrasli.
Preberite še:
Tako mlad pa že svetnik!
Predvsem pa je še veliko manj preračunljiv, ni pokvarjen in koristoljuben, kar zadeva molitve, ker moli otroško, kar čuti in misli, da je prav, ker gleda, opazuje in v notranjosti premišljuje. Zato so velikokrat molitve otrok, ko jih beremo, prav čudovite. Otroška molitev je preprosta, polna zaupanja, zato Bog nanjo pogosto odgovori.
Sveta dolžnost staršev
Hkrati je takšna drža svetniških otrok vsakodneven preizkus tudi za odrasle. Drugi vatikanski cerkveni zbor namreč zelo jasno poudari pomen poklicanosti vseh k svetosti. “Vsem je torej jasno, da so vsi kristjani, naj bodo kateregakoli stanu ali položaja, poklicani k polnosti krščanskega življenja in k polnosti ljubezni. S to svetostjo pa tudi v zemeljski družbi prispevajo k temu, da življenje postaja bolj človeško.”
Nadalje lahko v omenjeni konstituciji beremo, kako pomembno mesto imajo starši pri vzgoji svojih otrok in s tem povezanim prenosom vere ter evangelija na svoje otroke. Papež Frančišek pravi, da v naši vzgoji “ne smeta manjkati dve stvarnosti, saj sta del krščanske identitete: ljubezen, ki vidi Jezusa v najmanjših in najšibkejših, ter sveta dolžnost, da otroke pripeljemo k Jezusu”.
Preberite še:
7 filmov o svetnikih, ki vas bodo navdihnili
Zgled malih svetnikov bo otrokom segel do srca
Tudi v družinskem okolju je dobro, da otrokom prebiramo oziroma, še bolje, pripovedujemo življenjepise svetnikov. Otroci jih bodo namreč požirali in ponotranjili, zgled malih svetnikov jim bo segel do srca. Te svetnike lahko otroci potem tudi narišejo in se pogovarjajo s starši, kako bi jih posnemali.
Ne pozabimo pa, da “otroci niso nikdar posebno dobro poslušali starejših, so jih pa vedno zvesto posnemali” (James Baldwin). Starši in preostali odrasli smo torej prvi in največji zgled otrokom, od nas se učijo. Zato je pomembno, da vestno uresničimo zaupano nam vlogo prvih evangelizatorjev v družini, saj se potem večkrat tudi zgodi, da nas otroci peljejo sami k Jezusu.
Preberite še:
Dominikanec, ki je brcal z Beckhamom in hodil z manekenko
Konkretni koraki na poti k svetosti
- Vsakodnevna skupna družinska molitev, ki jo oblikujejo vsi družinski člani, ter življenje iz zakramentov.
- Zakonik svetništva: v družini lahko skupaj oblikujete tiste temelje in dejavnosti, ki vas bodo vodile k Jezusu: spodbudimo tudi otroke, da povedo, za katere stvari si bodo prizadevali (pomoč, skrb za osebne stvari in urejenost, ljubezen do vseh ljudi, odnos do hrane …).
- Prebiramo ali pripovedujemo zgodbe družinskih zavetnikov; vsak teden si izberemo enega zavetnika, nato skupaj pogledamo, katere lastnosti so ga pripeljale do svetništva.
- Izdelamo plakat o zavetnikih ali iz fimo mase ali plastelina izdelamo svetnika zavetnika ali njegov atribut.
- Predstavimo zavetnika župnijske ali podružnične cerkve in organiziramo ogled tega; prepoznavamo in se pogovarjamo o različnih svetnikih (kipih ali slikah), ki so v domačih cerkvah; otroci naj doma ponovijo (narišejo) njihove atribute.
- Udeležimo se akcij Mavrice, misijonske pisarne (koledovanje, otroci za otroke) in organizacije Karitas (s katerimi prebujamo v otrocih čut za drugega).
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
Preberite še:
Aleks se je rešil odvisnosti od alkohola: “Zdaj živim, prej sem životaril”
Preberite še:
To so trendi poročnih oblek za leto 2020
Preberite še:
Ali vaša žena želi, da vse počneta skupaj? Drznite si reči ne
