Trudim se zaupati, da trpljenje, ki ga je prestajala in darovala mama, ni bilo zamanRavno sem se odpravljala na drug konec Slovenije k bolni mami na obisk, ko je zazvonil telefon. “Odšla je,” mi je v solzah povedal oče. Čeprav sem se globoko v sebi pripravljala na to, nisem mogla verjeti. Toliko bi ji imela še povedati, tako sem si želela biti ob njej, se ji morda za kaj opravičiti. Vse to sem imela v načrtu.
Preberite še:
A molitev za duše v vicah sploh kaj “nuca”?
A Gospodov načrt se marsikdaj tako nerazumljivo in nesprejemljivo razlikuje od našega. Mamina smrt me je kruto postavila naravnost pred zavedanje, da sem si drznila načrtovati tudi to, da tisti dan še ne bo umrla. Ljudje smo v svoji grešni naravi pač taki – vse želimo imeti pod nadzorom, celo smrt. Pozabljamo, da “ne vemo ne ure ne dneva”. Ne našega ne naših bližnjih.
Govoriti o smrti
Ko se je mama borila s svojo neizprosno boleznijo, me je v pogovoru večkrat skušala sprijazniti z dejstvom, da se bo najbrž kmalu poslovila. In kaj sem počela jaz? V skladu s svojim načrtom, ki njene smrti (še) ni vključeval, sem misel na to tlačila do onemoglosti – tlačila in teptala sem jo tako dolgo, da je ni bilo več moč razpoznati. Saj vendar ne moremo govoriti o smrti, ko še obstaja upanje, ko je človek še živ. O, pa moramo. Mama je, hvala Bogu, vztrajala v tem, da bi nas pripravila na svojo smrt, in resnično sem ji hvaležna za nekaj zadnjih iskrenih pogovorov.
Ni pa potrebno govoriti le o smrti, ampak tudi o tistem po njej. “Nisem še pripravljena,” je govorila mama do zadnjega dne, ko je izdihnila. Čeprav je naredila toliko dobrega, se razdajala drugim, ogromno molila, pred smrtjo večkrat prejela bolniško maziljenje in spoved, se udeleževala duhovnih vaj in zadnji mesec trpela nečloveške bolečine.
Preberite še:
Palača v Sintri hrani edinstven kip, ki prikazuje Kristusovo smrt in vstajenje
Ali ni bila pripravljena ravno zato, ker je menila, da ni? Ali ne bi bil napuh meniti, da si popolnoma pripravljen ali vsaj “dovolj dober” za tisto, kar je namen našega življenja: doseči Najvišjega?
Veliko vprašanj …
Vprašanj je ob smrti bližnjega neskončno mnogo. Včasih ostajajo v srcu skrita in neodgovorjena ali pridejo na dan iz ust neposrednih otrok – in prav tako ostajajo neodgovorjena. Zakaj je mama morala umreti že zdaj, ko bi pa lahko naredila še toliko dobrega? Zakaj je morala tako trpeti? Kako je v nebesih lahko srečna, ko pa smo njeni bližnji (morda zaradi lastne sebičnosti) tako nesrečni, ker je odšla? Kakšna sploh so nebesa? Odgovor na vsa ta vprašanja je še vedno: ne vem. Kar pa zagotovo vem, je to, da Bog ve.
Preberite še:
Obhajilo – avtocesta v nebesa
Popolna slika
Samo on vidi celotno sliko, medtem ko mi srepo strmimo v njen majhen delček, navadno ravno v najtemneje pobarvanega. Strmimo in se sprašujemo, kako lahko Bog dopusti trpljenje in smrt. On pa čaka. Upa, da bomo pogled umaknili s teh temnih odtenkov in uzrli vsaj še delček slike, čeprav ni bila narisana po našem načrtu.
In če imamo vere vsaj za polovico gorčičnega zrna, bomo zmogli storiti tisto, kar Najvišji od nas pričakuje: zaupati. Najbolj v to, da je za nas pripravil neskončno paleto svetlih odtenkov in da je slika, ki jo je ustvaril za nas, tudi z najtemnejšimi najbolj popolna.
Preberite še:
Kje so nebesa?
Trudim se torej zaupati, da trpljenje, ki ga je prestajala in darovala mama (tudi zame), ni bilo zaman. Ne poskušam spremeniti slike prihodnosti, ki me vedno znova pahne v nesmiselno spraševanje, “kako bi bilo, če …”, ampak se zahvaljujem Bogu za vsak trenutek, ki ga je živela, in za vse tiste, ki smo jih preživeli skupaj kot družina – vsak je bil podarjen in neskončno dragocen.
Prevzema me hvaležnost tudi mojemu zemeljskemu očetu, ki je mami tako brezpogojno stal ob strani in jo podpiral – večkrat dobesedno.
“Naše življenje je le prehod,” je večkrat rekla. In čeprav se ta prehod vedno konča s črno, je na mestu zavedanje, da je On “tisti, ki je uničil smrt in osvetlil življenje in nesmrtnost po evangeliju” (2 Tim 1, 10). Prepričana sem, da tudi mama zdaj v Očetovem naročju občuduje popolno umetnino svojega življenja.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
Preberite še:
Marleen, ki so ji amputirali nogo: “Nič ni narobe, če sem drugačna”
Preberite še:
To so trendi poročnih oblek za leto 2020
Preberite še:
Ali vaša žena želi, da vse počneta skupaj? Drznite si reči ne
