Praznina, ki jo povzroča smrt, je v našem življenju edini prostor, ki nam pove, da je naše upanje močnejše in pomembnejše od vseh naših moči in sposobnostiSvetopisemska pripoved o sedmih bratih in ženi, ki je bila žena vsem sedmim, je resda čudna in je na prvi pogled nekakšen nesmiselni pravni primer, s katerim so utrujali Jezusa. A ne gre samo za to. Gotovo ste že slišali za starodavno modrost, ki pravi, da mora človek v življenju napisati knjigo, imeti otroka in posaditi drevo.
Preberite še:
Zakaj na pokopališča hodimo ravno okoli 1. novembra?
Torej pustiti nekaj za seboj, ker je vedno veljalo, da ljudje živimo naprej po potomcih, ki smo jim kot štafeto predali svoje življenje. Teh osem ljudi pa za seboj ni pustilo ničesar. Kratko malo so umrli in za njimi je zazevala praznina. Grozljiva praznina, nič, ki ga za sabo pusti vsaka smrt.
Ko zazeva praznina …
Zato je tako težko verjeti v posmrtno življenje. Ko mi je umrl oče, sem tudi sam izkusil strahotno stisko, ki jo doživlja človek pred grobom. Naenkrat v življenju nastane velika praznina. Smrt v človeku izkoplje tako globoko luknjo, da je nič, prav nič na tem svetu ne more napolniti. In ta nič boli bolj kot vse drugo. Ker s tem človek, kakršenkoli že je, tudi sam umira.
Ko umirajo ljudje okoli njega, ga je vedno manj. V njegovem življenju je vedno več praznine in niča. In zato tudi strahu, žalosti in obupa ali pa tudi – kar je verjetno najhuje – nesmisla.
Preberite še:
Zakaj vsi sveti ni isto kot dan mrtvih
Toda sam mislim, da za težke stvari, ki se v nas pojavijo v stiku s praznino, ni toliko kriva smrt, kolikor naš odgovor nanjo. V navadi nam je namreč, da poskušamo praznino svojega življenja vedno in čim prej s čim napolniti, s kakšnim delom, recimo zabavo, s kako drugo osebo ali s čim podobnim temu, kar smo izgubili. Da bi preprosto na svojo praznino pozabili.
Toda ravno to je narobe. Praznina, ki jo povzroča smrt, je namreč v našem življenju edini prostor, ki nam pove, da je naše upanje močnejše in pomembnejše od vseh naših moči in sposobnosti. In za upanje se človek odloči šele tedaj, ko nima več česa prijeti. Ko v njegovem življenju zazeva praznina, ki je ni mogoče napolniti. Ko mora viseti v nečem nedoločenem, se človek šele popolnoma prepusti. Zaupa. Veruje.
Preberite še:
Smrt kot del slike našega življenja
Potrebujemo praznino
Zato praznino ljudje potrebujemo. Seveda nam ne bo dala odgovorov, kvečjemu nam bo postavila še več vprašanj. Toda ravno nerešena vprašanja nas ženejo k upanju, k temu biseru človekovega obstoja, ki nas dela bolj človeške od česarkoli drugega. Zato mislim, da je praznino potrebno v svojem življenju dopustiti in morda celo za vedno ohraniti.
Ker je prav naša praznina, ko v njej iščemo, kričimo in zahtevamo odgovore, prostor našega iskanja Boga in zato prostor našega vstajenja. Saj Bog “ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo” (Lk 20,38).
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 45.
Preberite še:
Ob rojstnem dnevu preminule hčerke oče neznani deklici podaril rojstnodnevno torto
Preberite še:
Zakaj nas skrbi za stvari, ki se ne bodo nikoli zgodile?
Preberite še:
5 svetnikov nam kaže, kako usklajevati poklicno in družinsko življenje
