Ta češčena tretjerazredna relikvija naj bi vsebovala enega izmed žebljev s križa, na katerem so križali Jezusa Katoliška cerkev ima dolgo zgodovino češčenja relikvij, ki jih uvrščamo v različne razrede. Prvorazredne relikvije so posmrtni ostanki svetnikov, običajno košček kože ali kosti. Nekatere med njimi so tudi večje, recimo lobanja ‒ v primeru nestrohnelih svetnikov, kot je sv. Frančišek Ksaverij ‒ in celo telo velja za prvorazredno relikvijo. Drugorazredne relikvije so osebni predmeti svetnikov, tretjerazredne relikvije pa so predmeti, ki so bili na kakršenkoli način v stiku s prvo- ali drugorazrednimi relikvijami.
Preberite še:
Veste, katere barve v sakralni umetnosti nekoč nikoli niso uporabili?
Dandanes obstaja na tisoče relikvij, od katerih številne hranijo v oltarjih v večini katoliških cerkva. Malo pa je relikvij, ki bi bile tako češčene kot železna krona Langobardov, ki naj bi bila narejena iz enega izmed žebljev s križa, na katerem so križali Jezusa. Med križanjem so Jezusa prebodli s tremi žeblji in ker so bili ti žeblji v neposrednem stiku z Jezusovim telesom in krvjo, veljajo za prvorazredne relikvije.
Železna krona Langobardov je relikviarij in obenem kraljeva insignija. Več kot tisoč let so kovinski obroč uporabljali za kronanje kraljev na Apeninskem polotoku, pa tudi svetih rimskih cesarjev. Krono naj bi izdelali za cesarja Konstantina Velikega kmalu zatem, ko je njegova mati, sv. Helena, v 4. stoletju odkrila ostanke Jezusovega križa.
Preberite še:
Ta umetnost iz najstarejše znane “hišne cerkve” je stara skoraj 1.800 let
Krono so si v prvih stoletjih podajali iz rok v roke kot dar ali plen, nazadnje pa so jo v lastništvo dobili Goti, ki so jo izročili Langobardom, ko so osvojili Lombardijo (v današnji Italiji). Prevzel jo je langobardski kralj iz 6. stoletja, Teoderik, in obstajajo zapisi, da so jo uporabljali pri kronanjih vseh italijanskih kraljev, od frankovskega kralja Karla Velikega v 9. stoletju do avstrijskega cesarja Ferdinanda I. (1838).
Dve teoriji
Železno krono Langobardov danes hranijo v stolnici v Monzi na severu Italije. Sestavljena je iz šestih plošč utrjenega zlata, delno lakiranega, in okrašena z dvaindvajsetimi dragulji, ki so oblikovani v reliefu v obliki križa in cveta. Krona je premajhna za glavo odraslega človeka in o razlogih za to obstajata dve teoriji.
Preberite še:
Portugalska cerkev, ki ima v svoji notranjosti skoraj 300 kilogramov zlata
Prva pravi, da je bila krona sprva mišljena kot večja zapestnica ali votivna krona, bolj namenjena okrasu kot nošnji. Druga teorija pa trdi, da je bila krona nekdaj večja, vendar naj bi pozneje izgubila dve zlati plošči. To teorijo podpirajo tudi zgodovinski dokumenti.
Znanstvena analiza
Leta 1993 je bila krona izpostavljena obsežni znanstveni analizi, s katero so ugotovili, da je “železni” žebelj, ki povezuje zlate plošče, iz 99-odstotnega srebra. To srebro potemtakem ne more biti žebelj z Jezusovega križa, razen če so bili Rimljani ob križanju izjemno radodarni; zapisi iz 12. stoletja pa pravijo, da je bilo železo položeno prek krone kakor lok. Kot velja za številne druge starodavne relikvije, jim vrednost in splošen pomen dodaja osebno češčenje vernikov.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
Po desetih letih zakona: 5 stvari, ki jih morajo mladoporočenci vedeti
Preberite še:
Ta svetnik priporoča, naj spregledamo pomanjkljivosti drugih
Preberite še:
“Vsaka stvar, ki se nekje nalaga, raste. Enkrat ti vrže ven varovalko!”
