Neskončno sovražimo spremembe, posebno tiste, na katere nimamo vpliva, ki se nam dogajajo, ne da bi sploh privolili vanjeV Lukovem evangeliju je zapisano: “Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen.” Tako jim je rekel Jezus. Stvari se sesuvajo. In se tudi bodo še naprej sesuvale. Tudi lepe stvari, tudi dobronamerno sezidane in postavljene, tudi stvari, ki so nekoč prav fino delovale, vse se sesuva. To je od vsega najhuje.
Preberite še:
Smrt kot del slike našega življenja
Neskončno sovražimo spremembe, posebno tiste, na katere nimamo vpliva, ki se nam dogajajo, ne da bi sploh privolili vanje, kakršnikoli potresi, bolezni, smrt. Ne samo starši, ki ob svojih odraščajočih otrocih vzdihujejo po dobrih starih časih pred puberteto, tudi duhovniki, ki se na konferencah po dekanijah sestajamo mesec za mesecem, se ponavadi trudimo bolj ali manj samo za to, da bi za vsako ceno obdržali stvari, kot so bile pred tridesetimi leti – ko so te iste stvari delovale.
Minljivost izpostavlja vsebino
A stvari se sesuvajo, kot se je čisto zares sesul tudi tako lep in veličasten jeruzalemski tempelj. Sesuvajo se zgodovinske krščanske oblike, ki smo jih bili vajeni iz otroštva, verouk, kot smo ga poznali, nekoč samoumevne skupine, v marsikateri župniji ni več pevskega zbora ali ministrantov. Sesuva se podoba Cerkve v javnosti, nič več ni tako, kot je bilo.
Preberite še:
Kako otroku razložiti smrt?
Sesuvajo pa se tudi politične ureditve, samo poglejte ta svet, kako razpada pri demokraciji in “človeških pravicah”, pri nečem, kar smo razumeli kot “najboljše” in “večno”. Ne samo žalost, tudi groza nas je tega. Kot da s tem izgubljamo nekaj svoje identitete, se nam zdi, kot da umiramo. Zato poskušamo, dokler se da, minljive stvari obdržati pri življenju.
“Glejte, da se ne daste zavesti! Veliko jih bo namreč prišlo in bodo govorili v mojem imenu: ‘Jaz sem,’ ali ‘Čas se je približal.’ Ne hodíte za njimi!” (Lk 21,8) Ker to ni Bog. Naše oblike, to ni krščanstvo. In mislim si, da stvari minevajo zato, da bi razumeli vsebino naših stvari, ki je pomembnejša od oblike.
Ker je takrat, kadar preveč zaupamo v neko obliko, ponavadi v krizi vsebina. Nič drugega kakor usluga je torej za nas to, da se stvari sesuvajo. Potem iščemo pravi razlog svojega dela in prizadevanja, potem iščemo Boga – in ne slave, časti, uspeha ali kakega drugega nam priljubljenega boga.
Preberite še:
Molitev patra Pija, ki izžene strah, tudi strah pred smrtjo
Minljivost izziva stanovitnost
Drugo, kar nam omogoča minljivost – tudi minljivost, ki jo doživljamo na svojem telesu – pa je “stanovitnost” (Lk 21,19), pravzaprav najpomembnejše v našem življenju. Trdnost, stalnost sredi razpadajočega. Kdor ve za smrt, za minljivost stvari, ki jih počne, in za minljivost samega sebe, ve tudi, kaj je bistveno in kaj ne, kaj pomembno in kaj ne, ker mu minljivost pomaga prav izbirati.
Kdor živi, kot bi živel zadnji dan, namreč izbira stvari, ki ostanejo, in se ob minevanju uči, katere to niso. Zato minevanje, sesuvanje stvari pravzaprav odkriva, kje je pravo življenje. Pot do njega je sprejemanje minljivosti.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 46.
Preberite še:
Nekoč je bil gangster, zdaj ga v zaporih kličejo škof
Preberite še:
Na Filipinih bo kmalu stal najvišji Marijin kip na svetu
Preberite še:
Veseli delavci dajo od sebe 13 odstotkov več. Zakaj?
