Poklical sem moža, čigar žena (in mati šestih otrok) se prav tako bori z rakom. Bil je ravno na obisku pri njej in ko ji je dal telefon, me je pozdravila: “Živijo, sošolec!” Presenečen sem skoraj izpustil telefon … Prav res sva sošolca! Nabirava si znanja v šoli raka. Česa se učim/učiva v tej šoli?
Preberite še:
“Zdelo se mi je, da vsi okrog mene šepetajo: ‘Zbolela je, ima raka? Bo umrla?'”
Zavedanja, da je konec življenja morda precej blizu
Brez raka bi še kar živel v prepričanju, da je konec življenja pač “tam nekje” in da se mi s poslednjimi rečmi ni treba ukvarjati. Rak te pač sooči z možnostjo odhoda in temu primerno sem se začel obnašati do bližnjih. Pogovori so postali zelo globoki.
Občutenja nemoči
Moja varnost je večkrat popolnoma prepuščena delovanju zdravil. Nič svoje zaščite. Kot bi bil “nag” in brez moči. Le tako osovražena kemija. Hvala Bogu zanjo in tudi za to izkušnjo. Povečuje hvaležnost.
Zaupanja in prepuščanja
Ko sem sam in brez moči, se veliko zahvaljujem za vero. Ono navadno vero staršev, ki so mi jo posredovali v mladosti in jo imam sedaj možnost okrepiti z osebnim odnosom z Bogom. Z Bogom se sedaj pogovarjava bolj pogosto in zelo na “ti”. Tega prej ni bilo. V celoti se mu prepuščam in zaupam, da dela najbolje zame, ne glede na končni izid.
Preberite še:
Navdušil z nastopom: “Nisem želel biti otrok, ki ima raka, ampak otrok, ki igra na violino”
Opuščanja dejavnosti
Pri Družini in Življenju sem (bil) odgovoren za zakonske skupine. Prvi mesec po izbruhu bolezni sem mislil, da bom še kar vodil zakonske skupine. Zdaj vidim, da ne gre. Levkemija je bolj muhasta, kot sem si predstavljal. Oslabel sem od kemoterapije, dobil sem še infekcijo (vročina) in izliv krvi v možgane (glavoboli), tako da nisem mogel skoraj nič delati. Delo je zastalo, ponekod tudi na pol poti.
Smo zmolili in se skupaj s Svetim Duhom odločili, da se umaknem ter se prepustim zdravljenju in globinam, v katere me vabi Bog. Zakonske skupine sem predal novi sodelavki. Dan prej sem predal še eno poslovno dejavnost, ki sem jo rad delal dolgih petnajst let. Obakrat me je zabolelo.
A Bog ima drugačne načrte. Boljše. Se veselim januarja 2020, ko bom ozdravljen od levkemije začel kaj drugega. Nekaj, kar zame pripravlja Bog. Še ne vem kaj. Se bova pogovorila.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 46.
Preberite še:
Nekoč je bil gangster, zdaj ga v zaporih kličejo škof
Preberite še:
Na Filipinih bo kmalu stal najvišji Marijin kip na svetu
Preberite še:
Veseli delavci dajo od sebe 13 odstotkov več. Zakaj?
