Nekdanji dolgoletni zasvojenec in zapornik je postal družinski človek, trener in pisateljMitja Duh, mož in oče iz Trbovelj, deluje kot tekaški trener in predava na skupinah za zasvojence. Iz prve roke, saj je za njim surova izkušnja drog, s “trdimi” je bil zasvojen kar 16 let, in psihoze. Heroin je prvič poskusil pri 15 letih, pet let pa je odsedel v zaporu. Spoznanja, do katerih se je mukoma dokopal, je ubesedil v knjigah Tek za življenjem in Moč duha.
Preberite še:
25 let zlorabe drog, spolnih ekscesov in ločitvenih postopkov. Potem pa v samostan!
Zakaj vedoželjen in uspešen mladostnik pristane na drogi?
V sebi sem imel željo, da bi bil vselej najboljši in glavni, kar se je najbolj kazalo pri športnih in podobnih dejavnostih. V pubertetniški dobi me je začela privlačiti druga, temačnejša stran življenja. Našel sem si takšno družbo, k temu me je nekaj vodilo. Name je vtis naredila moč ljudi, ki so se ukvarjali s prepovedanimi stvarmi. Uporništvo, neposlušnost in droge so se mi zdeli privlačni. Bil sem svojeglav, morda sem imel doma premalo nadzora.
Kako veliko vlogo je tu odigrala ločitev staršev?
Precej povezave s tem sta imela ločitev staršev in alkoholizem, ampak ne v ključni vlogi, saj sem na to pot zavil že prej.
Ampak prav gotovo se niste nekega dne zbudili in vas je preblisnilo: danes bom poskusil drogo.
Ne, stvari so se potencirale. V petem razredu sem dobil nove sošolce, privlačile so nas prepovedane stvari. Začeli smo kaditi. Sledili so meseci in meseci preizkušanja meja. Ko vidiš, da jih lahko širiš, greš še naprej.
Preberite še:
Duhovnik, ki se je izkopal iz brezna alkohola
Napisali ste dve knjigi. Vodite delavnice za zasvojence. Očitno imate za družbo in svet veliko sporočil. Kaj želite povedati?
Z zadnjo knjigo bi rad sporočil, da se nam ni treba sramovati nobenega notranjega impulza, da se moramo sprejeti takšne, kot smo. Vpliv okolice ne sme biti odločilen glede tega, da uresničimo samega sebe. Če imamo dovolj energije, pozitivne norosti, nam lahko uspe marsikaj. Druga knjiga opisuje moje obdobje po odhodu iz zapora.
Preberite še:
“Heroin je bil zame filter, vzporedni svet, v katerega sem se lahko zatekal”
Pristal sem v neki baraki, kot napol brezdomec. Iz tega stanja sem počasi rasel, tudi s pomočjo mame, in moje življenje se je postopoma normaliziralo. To je nekakšen moj vodnik do osebnega uspeha. Ljudem ne dajem navodil, kaj naj počnejo v življenju, govorim prek svoje zgodbe. Tudi če ti v življenju spodleti in zaideš na napačno pot, lahko vselej spet zaviješ na pravo.
Kako globoko vas je moralo življenje pahniti, da ste si v zapor dejansko želeli?
Ni šlo za zdravorazumsko odločitev, želja je bila posledica psihoze, za katero sem zbolel zaradi eksperimentiranja z drogami. Pozneje so mi diagnosticirali paranoidno shizofrenijo. Pod vplivom mamil sem slišal glasove. Ti so me popeljali do ropa lekarne (pri tem ga je prijela policija, op. a.). Strokovnjaki pravijo, da takšnega stanja ni mogoče ozdraviti, jaz sem dokazal nasprotno. Vsak najde oporo, ali je to tek, vera ali kaj tretjega.
Preberite še:
Brane Miličević je bil že klinično mrtev, videl je predor in luč
Zapor je svet s posebnimi pravili.
Zapor je skoncentrirana različica zunanjega sveta. Prevladuje enaka miselnost kot na svobodi. Prek različnih mehanizmov manjšina vlada večini. Le da so zunaj zapora sistemi bolj dodelani. Zaporniška hierarhija pa je utemeljena na nasilju in provokacijah. Zapor je veliko bolj krut in neposreden kot zunanji svet.
Preberite še:
Od pijanca in zasvojenca do zavetnika bolnikov in bolnišnic
Do katerih spoznanj ste se dokopali, ko so vam vzeli svobodo?
Stisnjen sem bil v kot. Beg pomeni tudi, da lahko greš v naravo ali kamorkoli. Tam pa si vseskozi na istem mestu z ljudmi, ki ti niso prav blizu. Okolje te specifične situacije me je prisililo, da sem se moral soočiti sam s sabo. Zaporom nikakor ne bi pripenjal medalje. Ampak očitno sem potreboval tako kruto okolje, da sem prišel do konca svojim strahovom in bolezni. Če se s tem ne bi soočil, bi umrl. V zaporu moraš biti namreč fizično in mentalno zelo močan. Kot zasvojenec, tedaj sem bil na metadonu, in bolnik pa nisi.
Preberite še:
Zasvojenost s pornografijo: “Brutalna iskrenost je edina pot”
Kje se je zgodil klik, da ste rekli ne metadonu?
Večkrat sem poskusil prenehati, a mi ni uspelo. To so bili poskusi podobni utapljajočemu se, ki se z eno roko še drži za čoln. Pri zadnjem poskusu pa čolna ni bilo več. Šel sem na vse ali nič, sicer bi postal duševna razvalina. Bil sem brez energije. Težko opišem to stanje. Kot bi v tvojo duševnost prišel demon, zelo močna sila, ki ti nadzoruje um, misli, črpa vso energijo.
Preberite še:
Pričevanje mladeniča z rakom, ki se bo dotaknilo vsakega srca
Slišiš glasove, da se moraš ubiti, da te bodo ubili drugi, da se moraš skrivati, rezati. Izgubiš dušo. Videl sem, da če se ne bom začel upirati, me bo “pojedel”. Tem glasovom sem se začel upirati, delal sem ravno obratno, kot so mi velevali. Sčasoma sem začel dobivati nazaj svojo moč. S športom, učenjem, branjem knjig, zdravo prehrano se je moja osebnost tako okrepila, da sem tega demona izgnal iz sebe. “Spelji se iz mojega telesa!” sem rekel zelo sunkovito in od tedaj ga ni več. To je bilo nekaj zunajzemeljskega. Bilo je grozno. Tako izkušnjo imam. Potem sem bil kot nov. V naslednjih mesecih sem blestel.
Psihoza
Mitja je bolehal za psihozo med letoma 2000 in 2010, nekaj časa vzporedno z zasvojenostjo. Ko se je rešil te, je psihoza dobila še večjo moč, pravi. Droga namreč prinese tudi otopelost. Ko pa je ni užival, je bil pod vplivom abstinenčne krize bolj pod stresom.
Ste za shizofrenijo dobili zdravila?
Da, ampak ni pomagalo. Še vedno sem nenehno poslušal glas v glavi: “Prereži si žile.” Na primer 60-krat na minuto. Navzven sem bil videti kot bebček, notranje pa nisem bil pomirjen. Uspelo pa mi je, ko sem šel v nekakšen neposreden boj s hudičem. Psihoza je še hujša kot odvisnost od heroina. Ob tem sem imel izkušnjo, da mi ljudje, ki naj bi veljali za strokovnjake, nikakor niso znali pomagati.
Dosti sem imel vsega. Prepričan sem bil, da bom umrl. V takšnem stanju se ne sekiraš več, ker nimaš več česa izgubiti. “Pridi, hudič, bova obračunala, kdo je močnejši,” sem mu rekel. Ko me ni bilo več strah, sem dobil moč.
Kje je točka, ki človeka pripelje do odločenosti, da se mora rešiti iz objema mamil?
Čudežna formula ne obstaja, do te točke te mora pripeljati življenje. Starši prihajajo k meni, da bi pomagal njihovim otrokom, ki imajo težave z zasvojenostjo. A jim ne morem. Življenje jim mora pokazati, da niso na pravi poti. To je ponavadi tako, da se nekje znajdeš zapuščen, sam, premražen, telesno in duševno strt. V določeni duhovnosti se, čeprav nisem veren, najdem tudi sam, daje širši pogled na svet.
Preberite še:
Nick Vujičić: Prav ti si lahko za nekoga čudež
Kakšen boj se začne, ko prideš iz zapora? Kako lahko pomagamo drugi?
Tako, da nekdanjega zapornika, če vidite, da se je resnično “spreobrnil”, ne obsojate. Ponudite mu pomoč, ki naj ne bo pretirana. Vsak pa se mora s svojo stigmo spopasti sam. Kolikor govna si je pripravil, toliko ga mora tudi pojesti. Obstaja osebna odgovornost. Če sem večino časa delal slabe stvari, bo moralo preteči precej časa, da bom z dobrimi te slabe popravil. Vsak, kdor dela drugim nekaj slabega, mora sprejeti odgovornost. Naj bo to kazen v obliki posmeha, prezira, slabe vesti in podobno. Ko se ta človek zave, da ni žrtev, ampak je kriv sam, se šele lahko začne pot navzgor.
Preberite še:
Poglejte krasne adventne venčke bralcev Aleteie
Kako po njej korakate vi?
Skozi vsa ta leta sem ugotovil, kaj si v resnici želim. V mladih letih me je od tega odvrnila okolica, zdaj me ne more več. Seveda kdaj doživim posmehovanje. Ampak to je odraz šibkosti drugih, ne moje. V večini pa so me ljudje sprejeli.
Preberite še:
Zakaj so mladostniki tako dovzetni za zlorabo drog?
Se ne bojite, da bi se kdaj morda vrnili v svet zasvojenosti?
Skušnjave zasvojenosti so povezane tudi z duševnim razburjenjem, kot so žalost, travma, smrt bližnjega. Možgani so tako naravnani, da stvari poskušajo čim hitreje spraviti v normalo, ampak ne razlikujejo med dobrim in slabim. Tako pride v glavo misel, da se greš “zadet”, ker si živčen. Če imaš nekoliko razvito zavest o tem, lahko tako misel preprečiš. Tudi pri meni se kdaj pojavijo tovrstne skušnjave, ki so posledica preveč stresnega življenja in so dobro opozorilo, naj se malo sprostim.
Preberite še:
Kako pa je pri vaju doma, ko “poči”? Letijo krožniki in loputajo vrata?
Preberite še:
“Moževa smrt mi je približala večnost”
Preberite še:
12 stvari, ki jih z družino lahko počnete v adventnem času
