Pomagati je treba znati nevsiljivo in samo pri tistem, kar drugi res potrebujeČe bi bilo na svetu še več ljudi, ki bi bili pripravljeni pomagati drugim, bi bilo naše življenje gotovo lepše in bi bili tega lahko samo veseli. Ob tem pa se lahko tudi vprašamo, ali je to, kar tistemu, ki hoče pomagati, pomeni pomoč res vedno pomoč ali si lahko to razlagamo kako drugače.
Preberite še:
Molitev, ki bo pomagala razrešiti spore v družini
Pomoč v družini
Znanka, mama štirih šoloobveznih otrok, mi je pripovedovala, kako k njim občasno prihaja njena mama. Takoj se odpravi po hiši in ugotovi, da je tu kup nezlikanega perila, v sosednji sobi nepostlana postelja vnuka, v kuhinji nekaj umazane posode in tako dalje.
Nič posebnega, hiša sploh ni razmetana, samo do tega trenutka še niso utegnili vsega pospraviti. Stara gospa se takoj loti dela in ko jo potem želijo povabiti na kosilo, ga odkloni, ker jim noče delati sitnosti in jim biti v breme. Hčerka je ogorčena. Tolikokrat je že rekla mami, da ne potrebujejo njene pomoči, da so sposobni za vse potrebno poskrbeti sami, pa nič ne pomaga.
Preberite še:
Deček se je odločil poiskati Boga. Ali ga je tudi našel?
Tako se mama vede tudi do drugih odraslih otrok in do svojega brata, ki ga tudi večkrat obišče. Mama živi z občutkom, da je za svoje otroke nepogrešljiva, pa tudi, da je zelo, zelo skromna, saj jim vse naredi zastonj in odkloni celo kosilo, ki ji ga ponudijo.
Tudi pomagati je treba znati
Poslušala sem to zgodbo in ugotovila, da takšnih ljudi poznam še kar nekaj. Morda v malo različnih oblikah, ampak v bistvu gre za isto. Delajo, pomagajo v prepričanju, kako so drugi od njih odvisni. Pri tem pa so tako “skromni”, da odklonijo vsako najmanjšo ponudbo kosila ali česa drugega z druge strani. Kako so dobri!
Preberite še:
Kdo je moj bližnji?
Tudi pomagati je treba znati. Nevsiljivo, samo pri tistem, kar drugi res potrebuje. Vendar nikoli z občutkom, kako je drugi odvisen od tebe. Sama doživljam kaj podobnega, ko mi hoče kdo pomagati na voziček ali kaj podobnega. Morda bi bilo bolje, če bi me najprej vprašal, ali želim kakšno pomoč in kakšno pomoč želim.
Sploh pa ne bi bilo slabo, če bi se bolj zavedali tega, da nikoli ne vemo, kdo komu bolj pomaga: ali tisti, ki pomoč potrebuje, ali pa tisti, ki pomaga.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 48.
Preberite še:
Otroško zaupanje v Miklavža
Preberite še:
“Kaj se mi dogaja? Mislim na osebo, ki ni moj zakonec”
Preberite še:
Kaj je (in kaj ni) advent
