Brade imajo dolgo zgodovino v Svetem pismu, kanonskem pravu in izročilu. Očitno gre za ljubeče-sovražni odnosInocenc XII. – s krstnim imenom Antonio Pignatelli – je bil papež od leta 1691 do 1700. Najbolj ga poznamo po tem, da se je trdno in odločno boril proti nepotizmu v Cerkvi in da je bil doslej zadnji bradati papež. Zakaj v zadnjih več kot 300 letih noben drug papež ni imel poraščene brade?
Preberite še:
To je najstarejši videoposnetek papeža
Brada v Svetem pismu
V hebrejskem Svetem pismu imajo brade zanimiv položaj. Drugemu moškemu odrezati brado je bilo nekaj nezaslišanega (2 Sam 10,4); obrita ali populjena brada je bila znamenje žalovanja (Jer 41,5; 48,37); človek z umazano brado je veljal za norega (1 Sam 21,14); britje brade, ki bi posnemalo kakšen poganski običaj, pa je bilo strogo prepovedano (3 Mz 14,9).
Toda tako Grki kot Rimljani so si za časa Kristusa brado raje obrili. Če so apostoli na nekaterih zgodnjih krščanskih upodobitvah prikazani z bradami, tega ne moremo reči za vse upodobitve. Celo Jezus je na nekaterih zgodnjih upodobitvah svojega krsta prikazan brez brade, v nasprotju z večino bizantinskih upodobitev.
Preberite še:
V “Malem Vatikanu” hranijo posmrtne ostanke 16 papežev in 60 mučencev
Deljena mnenja
Nekateri cerkveni očetje (Hieronim in Avguštin) so bodisi grajali ali pa spodbujali navado bradatih mož, vendar je precej težko ugotoviti, kakšno je bilo njihovo dokončno mnenje o tem vprašanju. Toda že v 6. stoletju je angleško kanonsko pravo od duhovnikov zahtevalo, naj jim “ne lasje ne brada ne rastejo nenadzorovano” (Clericus nec comam nutriat nec barbam).
Ta prepoved je pravzaprav veljala ves srednji vek. Toulouški cerkveni zbor (l. 1119) je grozil z izobčenjem vsem duhovnikom, ki bi pustili, da jim lasje in brada rastejo “kot laikom”. Toda v tem predpisu je obstajala vrzel, ki so jo nekateri izkoristili za rast kratke in lepo vzdrževane brade. Izraz barbam nutrire (“negovati brado”), ki ga najdemo v tem predpisu, očitno ni strogo prepovedoval nošenje kratke brade, zaradi česar je bila večina papežev, svetnikov in škofov v 16. in 17. stoletju dejansko bradatih. Spomnimo se Ignacija Lojolskega, Frančiška Saleškega, Filipa Nerija, Julija II. ali Klemena VI.
Preberite še:
Svetnik, ki je bil izvoljen za papeža, a je pred tem hotel zbežati
Dolžina brade predstavlja množico grehov?
Toda zakaj noben drug papež po Inocencu XII. ni nosil brade? Obstajajo tako simbolični kot tudi praktični razlogi.
Sv. Karel Boromejski je napisal pastirsko pismo, v katerem je svoje duhovnike spodbujal, naj se brijejo. Nekateri avtorji so menili, da dolžina brade predstavlja množico grehov. Britje je simbolično nakazovalo, da se grehe preprosto odreže, kar je veljalo za ogabno in tudi odvečno, saj je poraščenost obraza povsem nepotrebna.
Preberite še:
Spoznajte družino, ki že od leta 1786 izdeluje oblačila za papeža
Praktični razlogi pa so povezani z bogoslužjem: duhovniki ne smejo dopustiti, da bi jih poraščenost zgornje ustnice ovirala pri pitju iz keliha. In to je vedno veljalo za odličen razlog v podporo britju.
Toda britje je resnično prišlo v navado šele v 17. in 18. stoletju, zgled zanj pa sta bila francoski dvor in kardinal Orsini, nadškof v Beneventu. V 19. stoletju je bilo nekaj poskusov, da bi med duhovniki znova (uradno) vpeljali poraščenost brade, vendar jih je Sveti sedež zavrnil. V nekaterih redovih (recimo pri kapucinih in kartuzijanih) pa je poraščena brada predpisana v njihovih redovnih pravilih kot simbol pokore in vzdržnosti.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
Ali veste, katera svetnica zna napovedati vreme?
Preberite še:
Večkrat sem že slišal: “Bojim se praznikov, ker bomo skupaj. Jaz ga/je ne prenesem”
Preberite še:
8 nasvetov, ki vam bodo v pomoč, če ste v krizi srednjih let
