Sposojenke iz slovanskih jezikov v madžarščini nakazujejo, da se je v zgodnjem srednjem veku slovenski jezik govorilo precej bolj vzhodneje kot danesAlpsko slovanščino oziroma slovenski jezik se je v zgodnjem srednjem veku govorilo na veliko večjem prostoru kot danes. Še najbolj se je jezikovna meja do danes ohranila na zahodu, kjer se je stikala z romansko furlanščino.
Velike izgube na severu
Precej več ozemlja je alpska slovanščina/slovenščina izgubila na severu. Pred nemško srednjeveško kolonizacijo se je alpsko slovanščino/slovenščino govorilo na velikem delu današnjega avstrijskega vzhodnoalpskega prostora.
V današnjem avstrijskem Podonavju se je verjetno govorilo jezik, ki je bil nekaj vmes med slovenščino in češčino, določene naglasne posebnosti, značilne za slovenščino, imajo tudi današnja južna in zahodna češka narečja.
Slovanščina v panonski nižini
Kakšen jezik pa se je govorilo na območju današnje Madžarske pred prihodom Madžarov v panonsko kotlino ob koncu 9. stoletja? Zagotovo je bil slovanski, vprašanje pa je, kateremu ali katerim današnjim slovanskim jezikom je bil bolj podoben.
Za 9. stoletje je v virih izpričano, da se je za slovansko prebivalstvo, ki je živelo v Spodnji Panoniji (približno današnja zahodna Madžarska do Donave) uporabljalo etnično ime Karantanci. Torej isto ime kot za Slovane v Vzhodnih Alpah.
Karantanija segala do današnje Budimpešte
Knez Kocelj, ki je Spodnji Panoniji vladal iz Blatenskega kostela (st. nem. Mosapurc) ob Blatnem jezeru, je tako v enem od virov omenjen kot Karantanec (Carantanus).
V delu, ki ga je okoli leta 880 napisal angleški kralj Alfred, Karantanija meji ob Donavi na Velikomoravsko državo, na vzhodu pa na Bolgare, od katere je Karantanijo delila le pustinja med Donavo in Tiso. To pomeni, da je Karantanija segala vse do Donave in vključevala današnjo zahodno Madžarsko.
Še v 12. stoletju, ko je že obstajalo Ogrsko kraljestvo, je arabski geograf El-Idrisi prišteval Karantaniji na vzhodu vse ozemlje do Bratislave in Bude.
Slovanske besede v madžarščini
Prisotnost Slovanov na današnjem Madžarskem je pustila opazne sledi tudi v madžarščini. Kot je ugotovil jezikoslovec Ronald O. Richards, madžarščina, ki spada med ugrofinske jezike, vsebuje kar 1.500 besed, ki si jih je sposodila iz slovanskih jezikov.
Tako so Madžari od Slovanov prevzeli izraz za Nemce, pri čemer so glas c spremenil v t. Tako je v madžarščini Nemec postal Nemet.
Macska je mačka
Pri tem je treba vedeti, da je v pisni madžarščini cs glas č (macska se izgovori mačka), sz je glas s (szerencse se izgovori serenče) in zs je glas ž (zsaba se izgovori žaba).
Poleg tega je madžarščina prevzela besede iz slovanščine, ko je ta še imela sledi nosnih samoglasnikov, torej je poleg glasov o, a ali e še samoglasnik n ali m (na primer péntek ali szomszéd). Podobni ostanki nosnih samoglasnikov so v slovenskem ziljskem narečju, kjer je sreča srenča.
Kralj, potok, močvirje in dvor
Omenili smo že besedo Nemec, zdaj pa poglejmo še nekaj drugih sposojenk iz slovanskih jezikov v madžarščini. Takšna so zemljepisna imena Balaton (Blatno jezero), puszta (pustinja, goličava), mocsár (močvirje) in patak (potok).
Slovanskega izvora je tudi vladarski naslov kiraly (kralj). Tudi megye (grofija) izvira ali iz slovenske besede meja ali srbohrvaške međa. Tudi kenese, kar pomeni kraljeva posest, prihaja iz slovanske besede knežje. Dvor je v madžarščini udvar.
Dnevi, živali in rastline
Slovanskega izvora so tudi nekateri dnevi v tednu: szerda (sreda), csütörtök (četrtek), péntek (petek) in szombat (sobota). Tudi nekatera živalska imena v madžarščini imajo že na prvi pogled slovanske korenine: macska (mačka), zsaba (žaba), medve (medved), galamb (golob), pók (pajek), folyami rák oziroma rák (rak), vidra (vidra), giliszta (glista) in hörcsög (hrček).
Podobno kot pri živalih je tudi pri rastlinah: gomba (goba), málna (malina), szilva (sliva), cseresznye (češnja), fehér répa (repa) in mák (mak). Tudi nekatera orodja in hišni predmeti so “slovanska”: gereblye (grablje), vödör (vedro), asztal (stol v pomenu miza), polc (polica) in kulcs (ključ).
Sreča, sosed in beseda
Sposojenke iz slovanskih jezikov so še: szerencse (sreča), rend (red), pata (kopito, peta), mostaha (mačeha), csoda (čudo, čudež), abroncs (obroč), bolond (blodnež), csorda (čreda), cső (cev), ebéd (obed), kovács (kovač), molnar (mlinar), mészáros (mesar), pokol (pekel), szikra (iskra), szolgáló ali szolga (sluga), szomszéd (sosed).
Pa tudi vacsora (večerja), pecsenye (pečenka), dohos (duh v pomenu vonj), pince (klet iz slovaške besede pivnica), pénz (penezi, to je denar, ki pa je izvirno slovanska izpeljanka iz nemškega pfenning), konyha (kuhinja), beszéd (govor), szoknya (krilo), hála (hvaležnost), unoka (vnuk), tészta (rezanci, to je testo), kolbász (klobasa) in szalonna (slanina).
Madžarske besede v slovenščini
Stiki med jeziki niso enosmerna cesta, tako da imamo tudi madžarske besede v slovenščini. Sposojenke iz madžarščine so: soba (iz madžarske besede szoba), betežen (betegség), čipke (csipke), gumb (gomb), bunda (bunda, to je v madžarščini plašč), kočija (kocsi) in tolovaj (tolvaj).
