Zgodba Lojzeta in Tantely Gaberšček je zgodba o ljubezni, ki presega meje, razdalje in razlikeLojze Gaberšček se je pred 29 leti kot laični misijonar odpravil na Madagaskar. Prvi klici po tej poti so se oglasili v času, ko je služil vojaški rok. Po prihodu iz vojske mu je sošolec povedal, da gre v misijone in da tam potrebujejo tudi mizarje.
Preberite še:
Od ljudi, ki jih srečata v misijonih, se učita, da je treba pomagati nam, Zahodnjakom
“Tu sem res začutil, da Bog kliče vsakogar po svojem imenu in izbira različne načine,” je o začetku svoje misijonarske poti povedal Lojze. Aprila 1990 je prispel v misijon Ranomena, kjer je bila zapuščena mizarska delavnica, ki so jo postavili nazaj na noge. Jezika se je naučil ob srečevanju z otroki. Tako je spoznal Tantely, ki je bila zelo dejavna v župniji. “Namesto običajne snubitve me je vprašal, ali bi bila mati njegovih otrok,” se nasmehne Tantely.
Ker je kot laični misijonar delal brez plačila, sta vedela, da bo za osnovanje družine lažje, da gresta živet v Slovenijo. Tantely izhaja iz plemena Antešaka, ki je precej tradicionalno, zato je bila njena družina zelo razočarana nad odločitvijo, da bo vzela belca. Bojkotirali so njuno civilno poroko. “Na začetku je bilo težko. Sprejeti je morala nov svet, nove navade, nov način življenja. Vse je bilo na kupu. Nekajkrat se je zgodilo, da je rekla: Jaz grem nazaj.”
Preberite še:
Trije nasveti znanega misijonarja o tem, kako najti svoje poslanstvo
Tantely, Lojzeta na začetku niste prav dobro poznali. Prihajal je iz povsem drugega kulturnega okolja.
Tantely: Lojzeta sem srečevala pri mladinskem nauku ter redno pri jutranji ali večerni maši, molitvi rožnega venca. Začutila sva se. Vseeno je bilo na začetku veliko prilagajanja. Ko sva začela hoditi, so me tudi preostali misijonarji sprejeli za svojo. Ne vem pa, kako bi bilo, če bi se poročila z Malgašem.
Lojze: Vklopil sem se v njihov način življenja. Če se držiš sam zase, potem te tudi ljudje ne sprejmejo. Malgaši imajo izredno spoštljiv odnos do belcev. Tantely je bila od začetka zelo sramežljiva.
Preberite še:
Po prostovoljski izkušnji: “Madagaskar ukrade srce”
S seboj ste prinesli vesel, energičen temperament. Kako se ta afriški ritem pozna v vaši družini?
Malgaških navad v naši družini ni prav veliko. Obžalujem že to, da otroci ne znajo malgaškega jezika. Kajti na začetku, ko sva dobila Andreja, ga nisem učila malgaščine, ampak sem se učila slovenščino. Želela sem se čim prej naučiti jezika, da bi se lažje vklopila. Sicer je res, Afričani imamo ritem v krvi. Včasih slišim, da tako hitro pojem, da me ne morejo dohajati.
Kako krmarita, da družinska barka čim bolj mirno plove?
Lojze: Vedno smo pri večerni molitvi vključili tudi vsakodnevne težave, da smo jih prežvečili. Zdaj pa so otroci že tako veliki, da je v ospredju pogovor. Poveš svoje mnenje in upaš, da se bodo prav odločili.
Preberite še:
Oče kapitan in mama varen pristan
Tantely: Zdaj je zelo občutljivo obdobje, ampak iščemo poti. Smo kot večina družin. Treba je sklepati kompromise, kjer vsakdo malo popusti. V odnosih se vedno brusiš. Mladostnik te izziva, provocira.
Najino vlogo vidim kot na kakšnem smučišču, kjer je taka podlaga, ki mora biti trdna. Jaz pa sem zaščitna ograja. Ko se zaletavajo, jih vrnem nazaj na progo in se ne raztrgam.
Preberite še:
“Vzgoja otrok je tudi ljubezen med nama. Otrok išče ljubezen med staršema”
Lojze, kdaj je najtežje biti trdna očetovska podlaga?
Zase bi rekel, da sem precej popustljiv, prilagodljiv, včasih preveč. Najtežje je, ko ne najdeš stika z otrokom. Ko vidiš, da gre z glavo skozi zid, pa ne sprejme pomoči. To boli. Takrat vidiš, da ti ostane edinole molitev. Ti božji mlini pa počasi meljejo. Kdaj bodo sadovi, ve samo Bog.
Sadovi so gotovo že vidni. Kakšni so vajini otroci, je vsak zase svoj svet?
Tantely: Andry Andrej (26 let) je bil rojen že v prvem letu, ko sem prišla sem. V tistem težkem obdobju uvajanja je bil moj steber (to je tudi pomen njegovega imena, op. a.) in mislim, da še vedno igra to vlogo. Tudi do preostalih sorojencev in v družbi je zelo odgovoren. Nirina Klara (24) pomeni zaželjena. Ko daš otroku ime, je to, kot kaže, prav utelešeno v njih. Faly Jakob (22) pomeni vesel in nama res prinaša ogromno veselja, čeprav je velikokrat tudi precej samosvoj, eksploziven. Anjara Lucija (11) pomeni delež. Je zelo sočutna. Mahery Peter (8) pa rad poje. Ves blok sliši, ko prihaja po stopnicah.
Prvi trije otroci so že v službi. Ob nedeljah pa se poskušamo dobiti skupaj doma. Ko so bili mlajši, smo šli večkrat obiskat prijatelje, v hribe, na trgatev. (Vmes pride Lucija po križec pred spanjem.) Ja, to je še vedno naša navada, ko kdo odhaja od doma, četudi je to 26-letnik.
Preberite še:
4 ključne besede za družinsko pričakovanje božiča
Kaj je tisto najpomembnejše, kar želita posredovati otrokom?
Lojze: Da bi bili pošteni, vztrajni. V njih je zagotovo nekaj lepega. Da bi se znali zavedati tega in odkriti svoje darove. Da bi po svojih talentih znali služiti Bogu in ljudem. Da bi bili samozavestni. Ko se je Klara prijavila na neko delovno mesto, je dvomila, da bo izbrana. Naš misijonar Tone bi rekel, da žališ Boga, ko ne zaupaš vase. Dal ti je talent in si sposoben.
Kako pa otroci gledajo na vajino misijonsko dejavnost?
Tantely: To so vse naravno sprejeli. Včasih se je pojavil kak očitek, zakaj finančno in materialno pomagamo drugim, ko tudi mi potrebujemo. Pa jih učiva, da si ravno tako lahko delimo stvari.
Lojze: Zanimivo je bilo ob lanskem obisku, ko je najmlajši delil bonbone Malgašem in je bil neskončno vesel, ko je videl njihovo hvaležnost in srečo. V primerjavi s sovrstniki se gotovo poznajo izkustva in spoznanja, ki so jih dobili ob obisku Madagaskarja. Zdaj tudi prek družbenih omrežij ohranjamo stike s sorodniki.
Preberite še:
“Preživele bodo le misijonarske župnije, vse drugo bo propadlo”
Če primerjata obe državi, kakšen misijon je potreben na Madagaskarju in kakšen tu, v Sloveniji?
Lojze: Oznanjevanje, sociala in zdravstvo, potem šele evangelizacija. Kaj ti pomaga oznanjati Kristusov evangelij, če človek umira zaradi pomanjkanja osnovnih stvari? Poskrbeti je treba, da so ljudje najprej lahko ljudje. V primerjavi s situacijo pred 25 leti je na Madagaskarju zdaj dosti več postojank. Zdravstvo in šolstvo sta se bolj približala ljudem. Prej je bilo nevzdržno. Bolnike so nosili tudi 40 kilometrov peš, ker ni bilo niti poti niti prevoza.
Tantely: Dobro je, da greš in vidiš, kako je drugod. Potem znaš ceniti, kar imaš. Slovencem pravim, da jim ni treba imeti slabe vesti ob pogledu na revščino. Nič ne pomaga tu stradati, ker zaradi tega v Afriki ne bo nihče nič bolj sit. Bodi pa zmeren. Jej, ko si lačen, in ne prenajedaj se. Na afriških tleh je res revščina, vendar oni znajo s tem živeti. In so kljub vsemu srečni ljudje.
Preberite še:
Bil je v hišnem priporu, bežal pred ognjeno reko, a se je kot Lisjak vselej izvil
Papež Frančišek želi odprto, pogumno, misijonsko Cerkev, ki se ne bo zapirala v svoje samozadostne in navidezno varne okvirje. Če bomo taki, bomo po papeževih besedah vsi končali v muzeju. Kako komentirata te njegove pobude?
Lojze: Dal je vedeti, da je treba nekaj osvežiti v Cerkvi, da nekaj manjka. Čeprav je bila Cerkev v osnovi misijonska. Jezus je poslal učence: Pojdite oznanjat. Saj res, da Cerkev pošilja misijonarje, vendar …
Tantely: (razmišlja) Živimo v nekem lagodju trenutka, sploh tam, kjer ni nobenega preganjanja. Čuti se neka mlačnost v Evropi. Tu greš lahko vsak dan k maši. Spomnim se nekega misijonarja, ki je rekel: Se zavedate, da ste vsak dan priča Jezusovemu spremenjenju? Izredno milost imamo. Ponekod na Madagaskarju pa imajo sveto mašo enkrat na tri mesece.
Preberite še:
Mladi zdravnik, ki pravi, da je z gasilstvom zasvojen
Lojze: Mogoče je tudi to Božja roka, da je vse manj duhovnikov. Da se bomo počasi začeli zavedati, kaj imamo. Za slovenske duhovnike bi bila morda dobra praksa, da bi, preden bi dobili neko župnijo, morali obiskati katerikoli misijon. Misijon na vsakomer pusti pečat. Navdušenje žal traja, dokler si tam, potem zbledi. Če bi imel duhovnik konkreten vpogled v delo misijona, bi tudi v svoji župniji zbudil misijonsko dejavnost. Kajti misijonarji brez zaledja niso nič.
Kako je lahko povprečen kristjan misijonar v svojem okolju?
Lojze: Najprej kot zgled krščanskega življenja. Jaz sem imel izkušnjo v vojski, še preden sem šel v misijon. En vojak mi je rekel: Kaj je s teboj, Slovenec, ti nič ne preklinjaš? Rekel sem, da sem kristjan in to ni moja navada. Tako lahko pričujemo. Da plavamo proti toku in da nas tega ni strah.
Tantely: Že pri krstu smo prejeli poslanstvo, da smo misijonarji. Za to ne potrebuješ posebnega znanja in pridiganja. Pričujeva lahko z zgledom, najprej v naši družini. Ali se pred obrokom v javnosti pokrižam?
Preberite še:
Molitev za volanom, na plaži in pri peki palačink?
Lojze: Jaz se na malici na nikogar ne oziram, pokrižam se in si rečem: Bog žegnaj. Na poti v šolo z otroki zmolimo. Naši misijonarji pravijo, da čutijo tudi molitev. Tisti, ki torej nima materialnega, lahko deluje z molitvijo. To te nič ne stane.
Tantely: Naši misijonarji so bojevniki. Veliko so na kolenih in molijo za vse dobrotnike. In vedno rečejo: Molimo drug za drugega.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina, letnik 68, številka 45.
Preberite še:
Nočem uničiti praznikov!
Preberite še:
Oglejte si čudovito božično voščilo slovenskih škofov
Preberite še:
8 imen za novorojenčka, ki odražajo lepoto božičnih praznikov
