Dobro je, da naši otroci ne slišijo samo: “Pojdite se igrat!”, ampak tudi: “Pridite se igrat!” Čas, ko se z otrokom igramo, je zelo pomemben. Čeprav se morda zdi drugače, je to celo ena bistvenih vzgojnih prvinMarsikateremu odraslemu, ki je prepričan v resnost življenja, je igra sinonim za razvedrilo, izgubljanje časa ali otročarijo. Za druge je igra avtomatično stvar zmage in uspeha, kot na primer na loteriji, pri športnih stavah ali spletnem pokru. Vendar igra ni nič od tega. Ni ne nepomembna, niti ne koristna. Igra je zastonjska in resna hkrati. Ničemur ne služi, a je hkrati nepogrešljiva.
Preberite še:
Vzgajati prek igre. Kako?
Prek igre se otrok uči in gradi. Otrok potrebuje igro, ne le zato, da bi se zamotil ali razvedril (medtem ko čakamo, da bo dovolj zrasel, da se posveti pomembnejšim stvarem). Če odrasli igra igro zaradi razvedrila in zabave, jo otrok v resnici igra zato, ker se ob njej uči, prek nje spoznava samega sebe in odkriva svet. Igra ga popolnoma prevzame, zahteva vso njegovo pozornost in energijo.
Igrati na polno in se igri popolnoma posvetiti je privilegij zgodnjega otroštva, ki pa lahko traja tudi dlje. Tega se moramo razveseliti! Znati se zares igrati je veliko bogastvo, ne le za majhne otroke, ampak tudi za njihove starejše sestre in brate ter starše. Ni dovolj, da spoštujemo otrokovo potrebo po igri. Z njim se moramo tudi igrati.
Preberite še:
“Smrtno resne” ali noro zabavne družabne igre
Igrati se, da bi bolje rasli!
Velikokrat napačno pripisujemo več pomena delu za šolo in “koristnemu” učenju (pospravljanju postelje, umivanju …) kot igri, medtem ko se otrok skoraj vsega lahko nauči prek igre. Igra je tudi stanje duha. Ko se igrate z otroki in jim pustite, da rastejo prek igre, pomeni, da ne iščete predvsem učinkovitosti. Dopuščate, da navidezno zapravljajo svoj čas, z njimi tkete globlje odnose iz čistega veselja, da ste skupaj in se skupaj igrate.
Prek igre lahko drug drugemu pomagamo premagati to in ono napako ali slabost. Naučimo se zmagovati in izgubljati z enako preprostostjo; učimo se pozornosti, potrpljenja ob čakanju, da pridemo na vrsto; učimo se zavzeti mesto v skupini, ki ni nujno osrednje in najpomembnejše; učimo se deliti zmagoslavje s svojo ekipo …
Odkrijemo lahko, da zna očka skakati s kolebnico ali da se mami ne zna skriti, ko se gremo skrivalnice … Prek vsega tega se ne nalagajo zgolj nepozabni spomini, ampak so predvsem priložnosti za rast in napredek.
Preberite še:
5 iger, ki se jih lahko igrate z otroki, tudi ko ste na smrt utrujeni
Kakšen je pri tem odnos do vere?
Starši, ki si vzamejo čas za molitev s svojimi otroki, z njimi odkrivajo Božjo besedo, jim omogočajo, da živijo zakramente in jim dajejo trdno versko osnovo, hkrati pa mislijo, da je igranje z njimi izbirno in nepomembno, ne razumejo v polnosti svoje vloge krščanskih vzgojiteljev. Res je, da vera ni igra, vendar ni res, da vera z igro nima ničesar opraviti.
Vera enako kot igra v smislu učinkovitosti na prvi pogled “ničemur ne služi”. Od nas zahteva, da se ji popolnoma posvetimo, če hočemo postati sveti, kakor za nas želi Bog. Naloga staršev je, da otrokom pomagamo, da se skladno razvijajo in da se lahko milost v njih v polnosti razcveti.
Vzemimo si torej čas in se s svojimi otroki igrajmo, pri čemer imejmo v mislih, da ni toliko pomembna vsebina igre kot način, na katerega igramo.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
Preberite še:
Zakonsko ognjišče – kako v zvezi ohraniti iskrico?
Preberite še:
Dva papeža: film, ki si ga morate ogledati
Preberite še:
Vsi imamo pravzaprav podobno količino težav. Le da eni tarnajo, drugi pa …
