V vsesplošnem iskanju svobode, ki se dotika slehernega izmed nas, številni čutijo strah pred zavezo poroke. Obstaja namreč precejšnja zmeda med “majhno svobodo”, ki jo želimo ohranjati zase, ter resnično svobodo, ki je v podarjenosti drugemu. Ko se znamo odreči omejenemu pojmovanju svobode, postanemo resnično svobodni in posledično tudi resnično srečniOd kod nekaterim ljudem strah pred poroko? Mar izhaja iz dvoma v ljubezen druge osebe ali iz strahu pred obvezo? Bolj se mi zdi, da je globoko v človeku nekakšen nejasen strah pred izgubo svoje svobode, svoje udobnosti, svoje neodvisnosti in torej možnosti biti kovač svoje sreče. Uporabil sem pridevnik nejasen, ker v tem strahu vidim podtalno nejasnost v zvezi s pravim razumevanjem svobode. Zaradi nje se v svojem iskanju in zasledovanju svobode marsikdaj zmotimo.
Preberite še:
Odlašate s poroko? Nikar, poroka je super!
Tolkienov izmišljeni junak
Tolkienov junak Bilbo nam lahko pomaga preseči ta nesporazum. Kot vsak pravi hobit ima Bilbo Baggins rad udobje in preprosto življenje. Rad ohranja svojo svobodo, rad sede pred svoj kamin in popije svoj čaj. Vendar ga zgodovina potisne iz cone udobja in kmalu se mu ponudi priložnost, da postane junak. Globoko v sebi je vedno vedel, da ta možnost obstaja, a ga je na poti k temu idealu vselej zadrževal strah pred izgubo svoje neodvisnosti. In vendar je z odpovedjo tej lažni svobodi, navideznemu izviru sreče, postal resnično svoboden.
Preberite še:
V katero sobo pa vi najraje zahajate, ko razmišljate o svojem zakoncu?
Zaradi želje po svobodi storimo marsikaj. Tudi neumnost
Človek že od nekdaj sanja o svobodi. Že od babilonskega stolpa, ki predstavlja človekovo norost, da bi se osvobodil od Boga, prek Luthra, ki razglaša svobodo tako, da se osvobaja pravila Cerkve, pa vse do Woodstocka, ki želi biti absolutni izraz svobode vsake morale. Iskanje svobode nas je nemalokrat zapeljalo na stranpot. Mar se človek v imenu svobode ne drogira, ne vozi prehitro po avtocestah, ne zapusti moža ali žene, se ne oddalji od Boga?
Hkrati je človekova svoboda osrednje vprašanje krščanskega življenja. Brez svobode ni zaupanja. Tudi dokončne odločitve za drugega ni. Ni zastonjske pomoči, ni možnosti, da bi darovali življenje za druge, ni odpuščanja sovražnikom, ni tolažbe in sočutja s tistim, ki ne more ničesar dati v zameno … Dejansko brez ljubezni ni darovanja sebe.
Preberite še:
Kaj nam lahko vzame notranjo svobodo?
Uničujoča svoboda
Ko svobodo živimo kot absolutno pravico, kot “svobodo do”, kot odsotnost vsake omejitve, takrat lahko postane uničujoča. Potisne nas v nečlovečnost ter nas zavede na “zakon močnejšega” ali celo pahne v globoke krivice, ki so včasih globlje kot pri živalih. Dvajseto stoletje je s svetovnimi vojnami, genocidi in uničujočimi taborišči najboljša ponazoritev tega.
Ko pa na svobodo gledamo kot na “svobodo za”, se pravi kot nujni predpogoj za to, da se lahko darujemo, potem postane ponižnejša in bližja. Rešuje življenja, s svojo milino spreminja tok zgodovine, ustvarja družbo pristnega miru in pravičnosti. V pismu Galačanom nam sveti Pavel ponuja naslednje razmišljanje:
Vi ste namreč poklicani k svobodi, bratje. Le da vam svoboda ne bo pretveza za življenje po mesu, temveč služíte drug drugemu po ljubezni. Saj je celotna postava izpolnjena v eni zapovedi, namreč: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. (Gal 5,13-14)
Preberite še:
Čudovita molitev, ki vas bo popeljala v svobodo
Nekdanji Savel je na lastni koži izkusil vprašanje svobode. Ko je na poti v Damask (Apd, 9) srečal vstalega Jezusa in slep padel na zemljo, bi se bil lahko poslužil svoje slepote, zakrknil svoje srce in neodvisen sledil svoji poti … ali pa tvegal vse ter krenil po poti, ki je ni več nadzoroval. Sveti Pavel je razumel, da svoboda ni za egoizem, ampak ravno nasprotno, da je za služenje drugim, za učenje darovanja sebe, za izrekanje svojega “da” Gospodu.
“Majhna svoboda “
A vrnimo se k našim sodobnikom, ki se jim zgodi, da jih je strah pred izgubo svoje svobode. Gotovo tisti, ki se zaveže, ne bo mogel delati nekaterih stvari, ki jih je delal prej. To pomeni, da ne more več delati, kar se mu v vsakem trenutku zljubi. Ampak ali človek resnično hrepeni po svobodi te vrste? Mar ni veliko večji in plemenitejši?
Pomislimo na junake iz velikih zgodb! Tisti, ki si ne bo upal iti dlje in ne bo daroval svoje absolutne svobode, bo doživel zgolj površinsko veselje. Zadovoljiti se bo moral s potešitvijo trenutnih potreb, ne da bi kdaj koli izkusil človeško polnost, za katero nas je Bog ustvaril.
Preberite še:
Svoboda, kaj je to? “Ne toliko moč preoblikovanja kot sposobnost sprejemanja”
Mislim, da ta “majhna svoboda” – kot ji rad rečem –, ki jo žrtvujemo za drugega, ni primerljiva s tem, kar dobimo. Najprej odkritje “velike svobode” v dvoje. Na splošno vsak tip veselja, ki ga delimo, kot na primer sončni vzhod v visokih gorah, ni le bolj intenziven v dvoje, ampak v nas zaigra na struno, ki nas privzdigne do polnosti, ki je prej nismo poznali.
Brez drugih ne bomo dosegli svobode
Vzrok za ta pojav je razložen v priročniku za izgradnjo človeka, ki mu pravimo Sveto pismo: “Gospod Bog je rekel: ‘Ni dobro za človeka, da je sam; naredil mu bom pomoč, ki mu bo primerna.'” (1 Mz 2,18). Kakor Bog, je človek bitje odnosa in ustvarjen, da se daruje. V svojem življenju je vedno v odnosu z drugimi svobodami, tudi ko je sam.
Nima torej smisla misliti, da lahko dosežemo pravo svobodo, ne da bi upoštevali svobodo drugih. Papež Benedikt XVI. je govoril, da je človeška svoboda le tista, ki jo delimo: “Ko smo skupaj, lahko vstopimo v simfonijo svobode.” Kolikor je človek pripravljen tvegati svojo svobodo, se dati, ne da bi v tem iskal sebe, toliko postane resnično svoboden.
Preberite še:
Prosim, pred poroko pozdravi svoje rane!
Učenje v umetnosti ljubezni in življenja
Zato je zakon najboljša platforma, kadar ga ne razumemo kot pristajališče in stanje popolne sreče, ampak kot vzletišče na pot učenja v umetnosti ljubezni in življenja. Sam sem sin zakoncev, ki sta v drugih vzbujala željo po poroki, ker je ob njiju človek verjel v ljubezen. Starši so živeli preprosto, a lepo pot ljubezni, ki jo je tlakovalo veliko svobodnih odločitev, da se drug drugemu podarita, se čakata, se sprejmeta. Sem priča stotinam parov, ki so spoznali, kakšna je razlika med “svobodo do” in “svobodo za”.
Preberite še:
“Brez poroke si na istem mestu, ne narediš koraka naprej”
Zato je pomembno, da je naša zaveza trdna, da ne popustimo, ko se pojavijo prve težave, ki slej ko prej pridejo. Brez trdnosti zakonske vezi ne moremo odkriti vseh moči, ki spijo v nas. Ostali bomo kot mali hobit, še preden se je odpravil na pot. Dogodivščine bomo poznali le iz knjig ali video igric. Kdor se poroči, ne potrebuje video igrice … Takrat se zanj začne njegova največja življenjska dogodivščina, ki si jo je zamislil in jo spremlja največji umetnik vseh časov.
Ne bojte se žrtvovati svoje “svobode do” in se naučiti umetnosti “svobode za”. Človek je ustvarjen za dar. Dar, ki ga mora vsak dan znova zbrati!
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
Preberite še:
“Vedno potujem sama, z nahrbtnikom, brez načrtov, pot načrtujem iz dneva v dan”
Preberite še:
Ko se pokrižate z blagoslovljeno vodo, izgovarjajte to molitev
Preberite še:
To sta najdlje poročena zakonca na svetu
