Cerkveni nauk izpostavlja našo potrebo, da bi bili lačni evharističnega kruha, ki ga bomo prejeliMnogi katoličani starejše generacije se gotovo spominjajo “polnočnega posta”, ki je pomenil, da vernik pred sveto mašo ne sme zaužiti ničesar od polnoči tistega dne. Zaradi tega so bogoslužja običajno obhajali ob zori, večerne maše pa so bile izjemno redke. Malo ljudi se je bilo pripravljenih postiti ves dan, da bi se zvečer lahko udeležili bogoslužja in vredno prejeli sveto obhajilo.
Preberite še:
Si želite iti vsak dan k maši, pa preprosto ne morete?
Starodavna navada
Navada postenja pred bogoslužjem je starodaven nauk, ki se je pojavil že v 2. stoletju. V veljavi je ostal do papeža Pija XII., ki je leta 1957 post skrajšal na tri ure pred prejetjem svetega obhajila. Pozneje so to obdobje še skrajšali: papež Pavel VI. je določil, da se morajo verniki postiti eno uro pred obhajilom.
Preberite še:
Molitev pred obhajilom, ko vaša duša potrebuje osvežitev
Določilo Kanonskega prava trenutno pravi, da se mora tisti, ki želi prejeti sveto obhajilo, najmanj eno uro pred prejemom vzdržati vsakršne hrane in pijače, razen vode in zdravil (člen 919 §1). Obstajajo tudi izjeme: ostareli, bolni in vsi tisti, ki zanje skrbijo, smejo prejeti sveto evharistijo, tudi če so v zadnji uri pred obhajilom karkoli zaužili (člen 919 §3).
Toda zakaj? Zakaj je pomembno, ali sem tik pred vstopom v cerkev pojedel sendvič, čeprav želim prejeti sveto obhajilo?
Preberite še:
Obhajilo – avtocesta v nebesa
Dobrodejna samoodpoved
Papež Pavel VI. je v apostolski konstituciji z naslovom Paenitemini zapisal, da je samoobvladovanje namenjeno človekovi osvoboditvi, saj je človek zaradi pohlepnosti pogosto malodane suženj svojih lastnih občutij. S telesnim postom obnovi svoje moči in rane, prizadejane dostojanstvu njegove narave z nezmernostjo, so ozdravljene z zdravilom dobrodejne samoodpovedi.
Jezus je poznal moč posta in se je pred začetkom javnega služenja za štirideset dni brez hrane odpravil molit v puščavo. Svojim učencem je zaupal: “Ta rod se lahko izžene le z molitvijo,” (Mr 9,29).
Preberite še:
Kako pravilno prejemati obhajilo ‒ na jezik ali na roko?
Tudi duhovno področje zahteva vajo
Post krepi naše duhovne moči in Cerkev nas prosi, naj za svoje dobro to preprosto nalogo opravimo vsakokrat, ko prejmemo sveto obhajilo. Podobno kot športniki moramo vaditi tudi na duhovnem področju in post je odličen način za krepitev duhovnih mišic. Brez posta smo šibki in naše poželenje nas lahko odnese v katerokoli smer, kamor pač tisti trenutek najmočneje piha.
Papež Janez Pavel II. pa je v apostolskem pismu z naslovom Dominicae Cenae zapisal, kako sodobnim katoličanom primanjkuje “evharistične lakote in žeje”, kar je lahko tudi znamenje pomanjkanja primerne občutljivosti za veliki zakrament ljubezni in pomanjkanja razumevanja njegove prave narave.
Preberite še:
Kako dolgo je Jezus navzoč v evharistiji po prejemu obhajila?
Evharistije moramo biti “lačni”, po njej moramo hrepeneti, preden jo lahko vredno zaužijemo. Naš prejem svetega obhajila mora biti v skladu z notranjo lakoto, značilno za dušo, ki je žejna Božje ljubezni. Če te lakote ne premoremo (obudi pa nam jo telesna lakota v času posta), se nam bo sveto obhajilo zdelo nekaj povsem običajnega, kar ne zahteva nobenih posebnih priprav.
In nazadnje, post pred sveto mašo je podoba evharističnih prilik v evangelijih, posebej tiste, v kateri Jezus nahrani pet tisoč ljudi. Po dolgem dnevu so učenci Jezusa prosili, naj odslovi množice, da si bodo lahko priskrbeli hrano in jo v miru pojedli. Jezus pa raje pomnoži kruh in ribe in tako “zadovolji” vse. Kot množice tistega dne moramo biti tudi sami lačni, ko se bližamo Gospodovi mizi. Ali kot je zapisal psalmist: “Kakor hrepeni jelen po potokih voda, tako hrepeni moja duša po tebi, o Bog,” (Ps 42,1).
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
Katoliški glasbenik, ki je olajšal branje slepim
Preberite še:
Tega sem se naučila, ko sta se “spičili” moji najstnici
Preberite še:
7 čudovitih imen za dečke, navdihnjenih s pomembnimi duhovnimi kraji
