V Jezusovem času so ljudje ob trpljenju (križu) reagirali na dva načina: poganom je bil križ nespamet, Judom pa pohujšanje. Tudi danes imamo podobne odgovore …
Vprašanje bralke:
V zadnjem letu je kar nekaj znancev zbolelo za kakšno resnejšo boleznijo, bili so tudi primeri smrti. Neverjetno se mi zdi, da so vse te osebe zelo dobre in si ne bi “zaslužile” tako (pre)zgodnjega trpljenja ali celo smrti. Zakaj Bog dopušča, da najbolj trpijo ravno ljudje, ki so v življenju naredili veliko dobrega?
Preberite še:
Papež pri Petru Opeki: kraj izključenosti, trpljenja, nasilja in smrti je postal oaza upanja
Odgovarja: Alojz Uran, upokojeni nadškof
Hvala za zelo aktualno vprašanje, ki bi ga lahko strnili v tri besede: “Zakaj trpljenje nedolžnih?” Podobna vprašanja lahko slišimo pogosto, pa tudi sam si jih zastavljam, saj od lanskega februarja tudi sam nosim v sebi skrivnostno bolezen. Tako morem bolje razumeti stiske in strahove, ki jih čutijo bolniki in tudi njihovi najbližji. V bolezni vsak človek izkuša svojo nemoč in tudi svojo končnost, kar lahko povzroči obup in upor proti Bogu.
V Jezusovem času so ljudje ob trpljenju (križu) reagirali na dva načina: poganom je bil križ nespamet, Judom pa pohujšanje. Tudi danes imamo podobne odgovore. Tudi kristjani doživljamo razočaranje nad Bogom, ki dopušča trpljenje nedolžnih, ki so vse življenje delali dobro, nazadnje pa jih je zadela strašna bolezen, trpljenje in “prezgodnja smrt”.
Preberite še:
“Trpljenje ni pokora za grehe”
Če pa pogledamo na zgodovinsko dogajanje malo globlje in širše, opazimo tudi drugo stran trpljenja. Ko je življenje ogroženo, začne človek nanj gledati drugače. Mnoge stvari, ki so bile prej zelo pomembne, izgubijo svojo vrednost. Obrnemo se k bistvenemu.
Marsikdo v bolezni znova odkrije Boga, ki je osnova upanja in naše hrepenenje po večnem življenju. Lahko rečemo, da ljudje po trpljenju postanemo veliko bolj človeški in Božji kot po vseh radostih sveta.
Preberite še:
Zakaj obstaja trpljenje?
Pred kratkim sem v Krškem prisostvoval predstavitvi knjige In življenje teče dalje invalidke Janje Blatnik, ki je skozi mnoge preizkušnje znova odkrila Boga, iz katerega živi in se daruje. Že pri prvem porodu se je zapletlo in deklica je skoraj umrla. Zapleti pri rojstvu hčerke so močno zaznamovali tudi Janjo in jo spet usmerili v molitev. Po nekaj mesecih je izvedela, da je deklica popolnoma zdrava. Sledil je spontani splav, potem pa se ji je rodil zdrav deček Simon.
Naslednja nosečnost pa je bila usodna. Začelo se je obdobje operacij, trpljenja in nihanja med življenjem in smrtjo: Parkinsonova bolezen in strahotni glavoboli. Doživela je popolno omrtvelost telesa, z vso močjo ji delujejo le možgani in sluh. “V mislih pa molim, saj to je še edino, kar mi je ostalo. Vera in molitev me držita pri življenju,” je zapisala Janja.
Preberite še:
5 navdihujočih navedkov sv. Bernardke o trpljenju in ponižnosti
V osmih knjigah, ki jih je napisala od leta 2000 do danes, izkustveno in zelo iskreno podaja človeški in Božji pogled na smisel življenja in trpljenja. Najpopolnejši odgovor na zgornje vprašanje pa daje Kristus, ki je na križu vzel nase vse breme zla in odvzel “greh sveta”, ki je vzrok vsega trpljenja. Kristus je s trpljenjem in smrtjo na križu dal trpljenju nov smisel, saj v Njem vse naše trpljenje postane odreševanje.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 69, številka 2.
Preberite še:
Kako otrokom povedati, da ne bodo dobili sestrice, ker je mama imela splav
Preberite še:
Katoliški glasbenik, ki je olajšal branje slepim
Preberite še:
Tega sem se naučila, ko sta se “spičili” moji najstnici
