Kako v zakonu kljub preizkušnjam ohraniti zvestobo?Pred dobrimi 32 leti sva na najino skupno zakonsko pot povabila Boga in Marijo. Ali sva v zakonu srečna? Gotovo lahko oba pritrdiva, čeprav se srečujeva tudi s preizkušnjami. In te lahko zamajejo tudi brezpogojno zvestobo, ki sva si jo obljubila na dan poroke – zvestobo v vsakem trenutku, veselem in žalostnem, prav do konca najinih dni.
Preberite še:
Kaj storiti, če po 20 letih zakona do svojega moža ne čutim nič več?
Ne čutiva se zelo preizkušana, sploh v primerjavi z mnogimi, ki res nosijo težke križe v življenju. Najine preizkušnje so bolj za sproti in za spodbudo, da vztrajava v zvestobi. Neke vrste preizkušnja je že skupno življenje dveh tako različnih oseb.
Prosim Boga za moč, da bi moža lahko imela rada
Potrebno je veliko usklajevanja, razumevanja razlik, poslušanja drugega in upoštevanja njegovih potreb. Tudi brez odpovedi svojim lastnim željam ne gre. Kot ženska potrebujem več potrditev, da sem ljubljena, moj mož pa si želi priznanja in spoštovanja. Ko me napadejo skrbi, bi mu rada to povedala in bila slišana, mož pa se ob skrbeh zapre vase, kar je zame še dodatna preizkušnja, saj se ne čutim ljubljeno. V takih obdobjih mu rečem, da vztrajam ob njem, ker sem mu tako obljubila pri poroki, in prosim Boga za moč, da bi ga lahko imela rada.
Preberite še:
Kaj storiti, da se bo zakonec počutil bolj ljubljenega
Čeprav je pisano, da “naj človek ne živi samo od kruha” (Lk 4,4), je bila za naju kar pomembna preizkušnja reševanje stanovanjskega vprašanja. Kot mladoporočenca nisva imela skoraj ničesar in niti sanjalo se nama ni, kje bova živela. Večkrat sva se selila, povsod popravljala, na koncu pa le prišla do svojega doma.
Posebno obdobje preizkušenj so bila tudi najstniška leta otrok, ko so si ti po svoje postavljali temelje nadaljnjega življenja. V njihovih načrtih, vsaj za neko obdobje, ni bilo prostora za vero in Boga. V zrelejših letih so se začele težave s starši, ki potrebujejo več pomoči zaradi ostarelosti in bolezni. Precej zgodaj sva se srečala tudi s smrtjo v ožjem sorodstvu.
Preberite še:
V katero sobo pa vi najraje zahajate, ko razmišljate o svojem zakoncu?
Velika preizkušnja
Posebna preizkušnja pa je bila za naju in vso družino poškodba na smučanju pred šestnajstimi leti. Čisto preprost padec na ravnem je možu pustil hude dolgotrajne posledice. Prej kolesar, planinec in občasno smučar po novem ni sposoben niti daljšega sprehoda, kaj šele “moških” fizičnih del …
Za moža je bila to izjemno težka sprememba. Pa tudi za ženo. Vsa nega po poškodbi, prevzemanje večjega deleža dela doma, predvsem pa solidarno sprejemanje omejitev v vsakdanjem življenju. S temi omejitvami je bila in je zaznamovana vsa družina. Kot oče je Oliver načrtoval, kako bo z otroki kolesaril, hodil v hribe, sina učil moških del … Od vsega tega je ostalo bolj malo.
Preberite še:
Kakšen je dober zakonec?
A saj vemo – če se nam v življenju zaprejo vrata, Bog gotovo pusti odprto kakšno okno. Je pa res, da je potrebno skozenj skočiti ali vsaj splezati. Tako sva kmalu po poškodbi, sedaj bi rekla po Božji previdnosti, prišla v stik z društvom Družina in Življenje, kjer sva še sedaj dejavna člana, tudi voditelja zakonskih skupin. Marsikaj lahko narediva tudi s poškodovano nogo. Tudi v župniji lahko sodelujeva.
Spremlja naju molitev
Čeprav sva poročno obljubo izrekla zelo resno, se takrat, vsa zaljubljena, nisva prav dobro zavedala, kaj obljubljava. Že na prvi zmenek je Oliver prinesel molitev, ki jo še sedaj skupaj zmoliva. Tako sva že na začetku želela najin odnos nasloniti na Boga, ki je edini brezpogojno zvest in brezpogojna Ljubezen.
Preberite še:
Tudi jaz lahko molim – ne z ženo, ampak zanjo
Sedaj se bolj zavedava, kaj sva si pred 30 leti obljubila in kaj pomeni ostati zvest prav v vsem. Zvestobo z leti poglabljava, vedno bolj pa čutiva, da so samo najine moči res premalo. Nujno je, da se “priključiva” na vir brezmejne moči, z molitvijo, premišljevanjem Božje besede, udeležbo pri svetih mašah in tudi z druženjem v zakonskih skupinah.
Kolikokrat si zakonci priznamo, da smo samo v takih majhnih občestvih res sproščeni in si med seboj pomagamo. Velika dragocenost je, da se zakonci v skupinah podpiramo tudi z molitvijo. Tako se skupaj učimo naše zakone živeti v troje – v navezi s Svetim Duhom.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
Preberite še:
Kako otrokom povedati, da ne bodo dobili sestrice, ker je mama imela splav
Preberite še:
Katoliški glasbenik, ki je olajšal branje slepim
Preberite še:
Tega sem se naučila, ko sta se “spičili” moji najstnici
