Samotna hoja (v družbi vselej dobrodošlega Sopotnika) je res pomemben del moje poti in celo vir odločitev na življenjskih razpotjihRada pešačim. Če je časa dovolj, z veseljem kakšno pot opravim peš. Sama. In kadar moja pot pelje skozi bolj obljudene kraje, marsikdaj kaj slišim – tako, mimogrede. Grem mimo skupinice ljudi in “po nesreči” zaznam temo pogovora. Pred nedavnim se mi je to zopet zgodilo … in mi dalo misliti.
Preberite še:
Kako biti srečen? Na harvardski univerzi to raziskujejo že 80 let
Sama na sprehod?!
Skupina mladih, srednješolcev bi rekla, mi je v parku prišla naproti. Najstnico sem slišala reči: “Ko sem včeraj šla na sprehod …” in že jo je nekdo prekinil: “Kaaaj? Na sprehod si šla? Kar sama?”
Takoj je (tako kot jaz) začutila, da je rekla nekaj nenavadnega, in se poskusila izviti iz “čudaškega” položaja: “Ja, ampak samo včeraj, saj drugače skoraj nikoli ne grem …” Potem smo bili že predaleč narazen, da bi pogovoru sledila naprej. Sem pa še dolgo razmišljala o njem.
Preberite še:
“Edina napačna smer je iti proč, na samo”
Je res tako čudno iti sam na sprehod? Na sprehod se gre kvečjemu s psom. To je normalno. Toda sam?! Biti sam kjerkoli, iti sam kamorkoli … Predvsem med mladimi velja, da to kratko malo ne gre. Ne moreš iti kar sam na kosilo, na koncert, k maši … Sploh pa ne na sprehod, očitno.
Samotna hoja je pomemben del poti
Če samo pomislim, koliko sem sama vse od osnovne šole med samotno hojo premlela, premislila, premolila; kolikokrat sem se umirila, nadihala svežega zraka … Kar nekaj pomembnih odločitev sem sprejela peš.
Preberite še:
Ne Camino, raje Apalaška pot po ZDA: “Prava hoja je metafora za življenje”
Ko takole razmišljam, ugotavljam, da je samotna hoja (v družbi vselej dobrodošlega Sopotnika) res pomemben del moje poti, celo vir odločitev na življenjskih razpotjih.
Včasih si preprosto moramo dovoliti samoto. Nekateri za zbranost ne potrebujejo hoje, ta je drugotnega pomena. Čeprav očitno ni več povsem sprejemljivo (b)iti sam, je to za vsakega človeka resnično pomembno. Vsaj nekaj minut tihote, da zaslišimo lastne misli in Božji glas …
Je pa v času, ko nimamo “kondicije” za samoto, morda na začetku treba malce potrenirati, da razločimo samoto od osamljenosti. Biti osamljen je križ, biti sam pa je mnogokrat dar! Sprejmimo torej samoto kot dar od Boga – dodajmo v koledar nekaj časa Zanj in za svoje pogosto neslišane misli.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 69, številka 4.
Preberite še:
Slavna manekenka odkrito priznala: vzdržnost pred poroko je temelj najinega zakona
Preberite še:
Te besede so popolno zagotovilo, da se vam bo otrok uprl. Zato raje izberite …
Preberite še:
5 ključev do dobre vzgoje in izobrazbe po nasvetu svetega Janeza Boska
