“Nič ni narobe, če je včasih življenje težko,” pravi Nežka Birk Dular, ki so jo preizkušnje oblikovale v osebo, kakršna je danesDijaki želimeljske gimnazije vzgojiteljico Nežko Birk Dular poznajo po iskrenosti, odprtosti in energičnosti, ki veje iz nje. Od nekdaj si je predstavljala, da jo bo Gospod poklical po telefonu. “Ves čas verouka so mi govorili: poslušaj in bo poklical. Ko smo imeli domač telefon, sem čakala. Potem so mi dali prenosni telefon in sem si rekla: mu bom lahko vsaj ves čas dosegljiva. Nič. Zamenjala sem več telefonov in mislila, da ne dobi mojega signala. A v življenju Gospod kliče na različne načine,” pripoveduje.
Preberite še:
“Tja, kjer je življenje, tja mladi pridejo”
Poklical jo je prvič
V življenje, po imenu Nežka. Njeno rojstvo je bilo mali čudež. “Kljub temu, da sva bili obe deklici, je oče želel, da doma na kmetiji pomagava pri delu in znava vse. Ni ločeval med moškim in ženskim delom. Danes sem hvaležna, da znam delati z motorko in voziti traktor, ampak v času odraščanja, v času iskanja, kdo si, je bila to ovira, ki me ni spodbujala v tem, da bi rasla v ženskosti.”
Bili so na prvi pogled običajna družina, a hkrati zaznamovana tako in drugače. Božičnih praznikov, ki so v družbi pogosto prikazani kot idilično družinsko praznovanje, se v času njenega odraščanja in preizkušenj za njihovo družino ni veselila. “Nikoli nisem razumela, ko so mi v najtežjih trenutkih govorili, da se je takrat v meni Jezus rodil še bolj. Danes lahko rečem, da to drži, ker razumem ‘štalo’.” Na svojo družino po toliko letih gleda kot na nekaj najboljšega. “Družina je samo ena. So taki, kot so.”
Preberite še:
Po 40 letih se je vrnil nasmeh: “Bog je v mojem srcu na prvem mestu”
Ko človek odrašča v družini, ki ne more nuditi varnosti in ni kraj pogovora o čustvih, začne iskati stvari, ki bi jo nadomestile. “Pri nas smo tako funkcionirali: dva dni smo bili tiho in se grdo gledali, tretji dan smo se začeli pogovarjati, kot da ne bi bilo nič.” Nežka je svoj način izhoda in uteho našla v animiranju na raznih duhovnih vajah, pri skavtih (med drugim je bila več let sovoditeljica skavtske oddaje na Radiu Ognjišče), v ekipi Stične mladih, pri Hitrih polžih … Vedno je bila dejavna, priljubljena in zavzeta animatorka, a je z vseh dogodkov in koncev tedna domov prihajala prazna.
Preberite še:
Od materinskega doma do mikrofona: “Hvaležen za vse dobre ljudi”
Jeza na Boga in “odklop” od Cerkve
“Vsak od nas se je drugače soočal z dojemanjem družine in družinskih odnosov. Vsak od nas je iskal načine, da bi lahko bilo bolj pristno in domačno. Sila težko mi je bilo sprejeti ta naša iskanja. Spraševala sem se, kakšen je Bog, da dovoli takšne stvari.”
Zato je takrat do Cerkve in Boga čutila zamero in se oddaljila. Edina vez, ki je ostala, so bile duhovne vaje in različni projekti, kjer je še vedno sodelovala v vlogi animatorke. Vedno, ko je bila na sporedu maša, pa se je umaknila. “Iščeš uteho, različne rešitve, drugačne izhode, ker hočeš preživeti.”
Preberite še:
Zakaj mladi odhajajo?
Takrat je bila dejavna animatorka v Mekinjah. Po letu in pol življenja brez aktivnega odnosa z Gospodom jo je ena od tamkajšnjih sester spodbudila, naj gre vsaj pogledat v cerkev. “Upirala sem se, pustila mi je svobodno izbiro in me ni silila. Hodila sem okrog cerkve in čakala, da bo konec maše ter se bom neopazno prikradla noter. Tako, da bodo moji ‘varovanci’ vedeli, da sem bila blizu. Sestra pa je na koncu maše še enkrat prišla k meni in me spet povabila. Vsaj za zadnjo pesem, je rekla. In ni mi dalo miru, zato sem si mislila: no, dobro, grem. Stopila sem noter in se usedla v zadnjo klop. Peli so pesem K tebi želim, moj Bog. Od tistega trenutka naprej se je v moji glavi razjasnilo naslednje: zgodba moje družine ni enaka moji zgodbi. Vsak od nas bo dajal odgovor sam. Sprejela sem silno težko pravilo, in sicer to, da nisem odgovorna za dejanja svojih domačih.”
Privoščim vam, da se kdaj izgubite. Da niste tako kot mnogi, ampak da greste svojo pot, na pot, kjer je makadam. Privoščim vam samo zaradi tega, do doživite, kako je, ko vas Jezus zopet najde. To je najlepši občutek.
Preberite še:
“Opažam, da imajo mnogi katoličani napačno podobo Boga”
Iskanje lastnega jaza
Pomemben del posameznikovega odraščanja je iskanje lastne identitete. Med odraščanjem je Nežko zaznamoval njen globok glas. V otroštvu je imela velike težave z glasilkami in zaradi možnosti nastanka rakotvornih tvorb so zdravniki celo razmišljali, da bi jih odstranili. To ni bilo potrebno, se je pa morala naučiti na novo govoriti.
Ker je prihajala s kmetije, je bila v času šolanja deležna ogromno zbadanja. Začelo se je že v osnovni šoli in nadaljevalo v dijaških letih. Zaradi mnogih opazk, ki so bile namenjene njenemu glasu in kratki frizuri, se je začela skrivati tudi za moškimi oblačili. Tako so jo pogosto namenoma obravnavali kot osebo nasprotnega spola. V času srednje šole se je s tem nekoliko identificirala, da bi pokazala, da imajo na neki način prav. “Sprejeti sebe take, kot smo, to je največ, kar lahko naredimo,” pravi danes.
Preberite še:
Sta lepota in urejenost lahko greh?
V času vpisa na srednjo šolo so jo mnogi prepričevali, naj se glede na svoje znanje vpiše na gimnazijo, čeprav si je sama bolj želela na poklicno šolo. Podobno se je zgodilo ob koncu srednje šole, ko je sledila neštetim nasvetom, da je zanjo najboljša pot študij kemije, medtem ko je sama želela na socialno delo. Po dveh letih je študij kemije opustila.
Ena od Nežkinih duhovnih spremljevalk je takrat še posebej začutila njeno stisko in sama presodila, da mora stran. Zato jo je vpisala na študij v Maribor. “Vsi, ki so to izvedeli, so rekli: ‘Vau, od doma si šla, zdaj ti bo lepo.’ A tri leta Maribora so bila težka in potrebna, da sem sama pri sebi razjasnjevala, kaj je moj delež in kaj ne. Kaj moram pustiti in odpustiti. Bog mi je moral pokazati, kdo sem.” Danes Nežka zaključuje magisterij socialne pedagogike in je srečna v svojem poklicu.
Ne silite se v nekaj, kar niste. Na koncu moraš itak tja, kamor te kliče Gospod, če ga hočeš slišati ali ne.
Velik del življenja Nežka ni znala sprejeti ženskosti. Še danes je hvaležna svoji poročni priči, ki jo je prva dobronamerno opozorila na to. “Moja poročna priča, takrat dijakinja, je bila prva, ki mi je rekla: ‘Si ti punca ali fant?’ Mislila sem si: ti mi boš govorila, 15-letnica. Spomnim se, da sem ji rekla: ‘To v resnici ni tvoj problem, jaz sem tvoja vzgojiteljica.'” A dogodek je bil prvi dotik njene ženskosti. Nikoli prej ni dobila toliko pohval na to, kako dobro je videti, se spominja dne, ko je za rojstni dan kot darilo te dijakinje dobila in oblekla nova ženska oblačila. “Dokler sama sebe nisem sprejela kot ženske, nisem mogla sprejeti svoje poklicanosti. Vedno se mi je zastavljalo vprašanje, zakaj jaz ne morem imeti fanta. Ampak najprej sem morala ugotoviti, kdo sem.”
Začetek nove poti
Da je danes takšna, kot je, je morala skozi proces odpuščanja, ozaveščanja in pogovarjanja o preteklih dogodkih. Ker je hotela naprej, je morala odpustiti dvema najbližjima osebama, ki sta jo prizadeli.
Priložnost imamo, da svoje breme nekje pustimo, mi pa mislimo, da smo za vse sami. Ne bi šli k spovedi, a že čez dva dni ‘jambramo’, kako nam je težko. Vsak dan imamo novo priložnost. Ampak ne, mi bomo raje sami. Ker kaj pa je Bog meni dobrega naredil?!
V času svojega iskanja je v desetih dneh prehodila 256 kilometrov Camina. Čeprav ni bilo lahko vztrajati in hoditi ob prisotnosti peklenske bolečine, je bila to tudi pot z največjo prisotnostjo Jezusa. “To je bila pot, ki bi jo z največjim veseljem še enkrat prehodila, saj sem se vmes lahko neomejeno jezila na Boga. Odvalil se mi je velik kamen,” se spominja.
Preberite še:
To se dogaja v vaših možganih, ko se igrate z otrokom
Preberite še:
Kaj nas lahko o zvestobi naučita Allie in Noah iz Sparksove Beležnice
Preberite še:
“Kdor bere z odprtim srcem, bo razumel”
