Zgodilo se je pred nekaj dnevi. Obnašal sem se neprimerno. Neznosen občutek sramu in poraza. Ali naj se otroku opravičim? Srce mi narekuje, da ja, razum pa ne vidi racionalnih argumentov. Morda pa jih lahko nekaj vseeno naštejem … Ste prizadeli svojega otroka? Opravičite se! Samo, prosim, ne recite mu: “Če se ti zdi, da sem te prizadel, se opravičujem.” Slišite te besede? Povedali ste mu nekaj v stilu: “Jaz te že nisem prizadel, ampak tukaj imaš kost in nehaj lajati.”
Preberite še:
Rad(a) bi odpustil(a), pa ne vem, kako
Ne gre za to, da bi se bilo treba za vsako stvar opravičevati. Ne gre za to, da bi se opravičeval za nekaj, kar se ni zgodilo. Stvar je v tem, da je treba sebe postaviti v situacijo iz druge perspektive in odpreti oči – videti to obnašanje, ki je bilo dejansko za otroka krivično. Zakaj? Iz najmanj štirih razlogov.
Jasno sporočilo
Se spomnite kakšne krivice, ki so vam jo prizadejali starši? Vedeli ste, da je to nekaj slabega. Vedeli ste tudi, da oni to vedo. Morda ste si mislil, da to “ni fer”. Zakaj se mora otrok za nekaj slabega opravičiti, staršem pa tega ni treba? Kako se lahko pretvarjajo, kot da se nič ni zgodilo?
Opravičila so kot mirovna pogodba. Brez slednje ne veste, ali se morate oborožiti ali investirati moč v sodelovanje. Med nama se je nekaj pretrgalo. Pretvarjanje, da se to ni zgodilo, je grajenje negotovosti, to je izigravanje. Brez jasnega sporočila, se možganom meša in nimajo pojma, kaj se dogaja.
Opravičite se, da bosta hitreje in bolj učinkovito popravila odnos!
Preberite še:
5 ključev do dobre vzgoje in izobrazbe po nasvetu svetega Janeza Boska
Druga kategorija
Morda ni čisto tako, pa vendar se nekatere ljudi obravnava kot ljudi druge kategorije. Slabši, manjši, mlajši. Otroci, starejši, bolni, bližnji. Zlahka jih imamo pod nadzorom. Z njimi počnemo karkoli in to lahko postane stalna praksa, ker nihče nič ne bo ukrenil …
Prav tistim, ki jim je tako preprosto pokazati superiornost in moč, bi morali pokazati svojo občutljivost. Naše obnašanje do otrok je uporaben priročnik, kako se obnašati do šibkejših. Priročnik, iz katerega se otrok uči za vse življenje – tudi za čas, ko bodo njegovi starši stari.
Opravičite se, da boste svojega otroka naučili spoštovanja do šibkejšega.
Zreli odnosi
Obstaja glas, ki nam govori: on bi se moral opravičiti, on je bolj kriv, jaz sem imel prav. Vsak pozna ta glas že od otroštva. V procesu dozorevanja slednji oslabi, ker zrelost pomeni tudi, da si onkraj malenkostnega prepričanja, da je treba vedno in vsakega premagati – četudi dvoletnika.
Preberite še:
Zakaj se koncepta “priden otrok” in “vzgoja” med seboj ne podpirata?
Resnica je, da nas otroci ne poslušajo, ampak nas oponašajo. Če se opravičite, pokažete, da je vredno težiti k sporazumu, namesto da bi čakali na drugo stran. Čeprav ste morda mnenja, da je bil drugi bolj kriv. S tem pokažete, da odraslost temelji na spretnosti priznavanja napak in delu na sebi.
Opravičite se, da svojemu otroku pokažete, kaj je odraslost in zrelost.
Ljudem se opravičimo
“Ni otrok, so samo ljudje.” Ta genialni stavek poljskega pedagoga Janusza Korczaka me je kar “pribil”, ko sem ga slišal od svojega otroka, ko je poskušal nekaj doseči kot odrasel. Navsezadnje, če menite, da se odraslemu spodobi opravičiti, takih dvomov ne bi smeli imeti pri otrocih.
Preberite še:
Vzgoja za vrednote ali kako stopiti v čevlje drugega
Ko se opravičite, bolj kot da bi izgubljali, svojo avtoriteto pravzaprav gradite. Spoštovanje, bodisi do odraslega bodisi do otroka, priča o tem, kdo ste, o vaših vrednotah in osebnosti. Nič ne pove več o vašem odnosu do sočloveka kot vaš odnos do otrok.
Opravičite se, kot bi sami želeli, da bi se drugi opravičil vam. Biti človek pomeni tudi opravičiti se, ko je to potrebno.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto.
Preberite še:
3 miti o zakonski terapiji, ki sem jih z veseljem razbila
Preberite še:
Na sprehod se gre kvečjemu s psom. Toda sam?!
Preberite še:
9 nasvetov, s katerimi boste lažje brzdali svojo jezo
