V Avstriji je kopica manjših in večjih mest, katerih imena kažejo na njihov slovenski izvorNaši slovansko govoreči predniki so v 6. stoletju poselili zahodne dele Panonske nižine in Vzhodne Alpe. V 7. stoletju so postavili na noge prvo slovansko državo v zgodovini, ki je znana pod imenom Karantanija.
Preberite še:
Kratka zgodovina nastanka gregorijanskega korala
Obseg Karantanije in današnja Avstrija
Karantanija je imela središče na Gosposvetskem polju severno od Celovca in je nekoč obsegala tudi celotno avstrijsko Koroško, veliko večine avstrijske Štajerske, del zdajšnje Vzhodne Tirolske in del Solnograškega.
Zaradi srednjeveške nemške kolonizacije, torej prihoda nemško (bavarsko) govorečih priseljencev, se je večji del ozemlja Karantanije ponemčil. Do kdaj so se severno od današnje slovensko-nemške narodne meje ohranili slovensko govoreči jezikovni otoki, ni mogoče natančno ugotoviti. Morda so globoko v današnjih avstrijskih vzhodnih Alpah ponekod slovensko govorili tja do 14. stoletja.
Preberite še:
To je kratka zgodovina simbolov slovenske države
Gradec
Na vsem ozemlju nekdanje Karantanije najdemo krajevna imena, ki razkrivajo slovenske korenine. Pri nekaterih mestih je slovenski izvor očiten. Tako je drugo največje mesto v Avstriji in prestolnica dežele Štajerske Gradec (nem. Gratz), torej majhen grad.
Gradcu so Nemci do 19. stoletju rekli Grätz. Da bi ga ločili od Slovenj Gradca, so mu Nemci rekli tudi Bayrisch-Grätz (sl. Bavarski Gradec), Slovenj Gradcu pa Windisch-Grätz.
Bistrice
Podobno je s Slovensko Bistrico (nem. Windisch-Feistritz) in Deutschfeistritz (sl. Nemške Bistrice) pri Gradcu. Sicer krajevnih imen Feistritz, ki izvirajo iz slovenske besede Bistrica, na današnjem avstrijskem vzhodnoalpskem prostoru kar mrgoli (Bistric oziroma Feistritz je vsaj 22).
Preberite še:
Spoznajte edino jezuitko v zgodovini
Lipnica in Loeben
Očitno slovenskega izvora je tudi štajerska Lipnica (nem. Leibnitz) tik ob avstrijsko-slovenski meji. Prvič je bila zapisana v listini cesarja Otona Velikega marca 970 kot Lipnizza.
Slovenski izvor Leobna, ki je drugo največje mesto na avstrijskem Štajerskem, na prvi pogled ni očiten. A če povemo, da je bil Leoben prvič omenjen leta 904 v darilni listini vzhodnofrankovskega kralja Ludvika Otroka mejnemu grofu Aribu kot Liupina, pa je slovenski izvor bolj očiten. Gre seveda za slovensko krajevno ime Ljubina.
Leoben je bil pozneje v virih včasih zapisan tudi kot Liuben in Loibel. Krajevno ime Leoben je soroden krajevnima imenoma Ljubno ob Savinji in Ljubelj (nem. Loibl, Leubel), morda pa tudi Ljubljani (nem. Laibach).
Preberite še:
Kako so Kranjci in Štajerci dosegli zgodovinski kompromis
Trofaiach in Trebnje
Vzporednice Ljubljana ‒ Ljubno ‒ Leoben niso edine vzporednice med krajevnimi imeni na današnjem slovenskem in današnjem avstrijskem ozemlju. Tako je na avstrijskem Štajerskem tudi mestece Trofaiach.
Koren imena kraja, kraja, ki je bil nekoč znan po železu, je slovenska beseda treb. Torej je Trofaiach po izvoru imena soroden slovenskima krajema Trebnje in Trbovlje. V bližini Trofaiacha je še veliko krajev s slovensko zvenečimi imeni: Treffning (slovensko bi mu rekli Trebnik), Trattning (Tratnik), Glanz (Klanec), Glabokke (Globoko) …
Tauplitz in Toplice
Na severozahodu avstrijske Štajerske je tudi kraj Tauplitz oziroma izvirno Toplice. Nekoč je bil tam izvir termalne vode, ki ga pa je pozneje zasul plaz. V Tauplitzu je znano smučišče, v bližini je tudi znana letalnica Kulm, ki naj bi imela tudi slovenski izvor – Holm. Tudi Phyrn (Phyrn Pass) je le popačenka slovenske besede Brdina. Phyrnska avtocesta bi tako v slovenski različici bila brdinska avtocesta.
Preberite še:
Umetnina, ki je v vsej zgodovini največ prepotovala
Predslovanska krajevna imena
V Sloveniji imajo od osmih največjih mest kar štiri imena predslovanski izvor: Celje (Celeia), Kranj (Carnium), Koper (Capris) in Ptuj (Petoviona). Zanimivo je, da na današnjem avstrijskem Štajerskem, vsaj med večjimi mesti, ne najdemo tako veliko predslovanskih krajevnih imen.
Je pa takšnih imen predslovanskega izvora več na današnjem avstrijskem Koroškem, verjetno zaradi bližine romansko govoreče Italije. Morda je bilo na današnjem avstrijskem Koroškem v času prihoda naših slovanskih prednikov tudi več ostankov romansko govorečih staroselcev kot na ozemlju današnje avstrijske Štajerske.
Celovec
Prestolnica avstrijske Koroške Celovec je prvič zapisan v virih leta 1615 kot v Zelovzi. Po mnenju avstrijskega jezikoslovca Heinza-Dietricha Pohla je izvor imena romanski, in sicer je bilo izvirno ime kraja, kjer je pozneje zrasel Celovec, L’aquiliu, kar pomeni kraj ob vodi (verjetno je mišljeno Vrbsko jezero).
Preberite še:
Slovenski genij, ki je spremenil evropsko zgodovino
Slovansko govoreči Karantanci so ime kraja popačili v Kvilje oziroma pozneje Cvilje, iz tega je nastal Cviljovec, nato pa Cvilovec. Besedo cviliti, to je tožiti, so Nemci prevedli kot klagen, tako da je v nemščini Celovec postal Klagenfurt.
Beljak
Tudi Beljak, ki je bil najpomembnejše mesto na Koroškem v poznem srednjem veku, ima predslovanske korenine. Verjetno je nastal iz predromanskega keltskega imena Biliakom.
Beljak je v virih prvič omenjen leta 878, ko je vzhodnofrankovski kralj Karlman dvor Trebnje (Treffen) dal bavarskemu samostanu Ötting. Pri tem se kot mejna točka podarjenega posestva omenja most v Beljaku (ad pontem Uillach).
Preberite še:
Požrtvovalni mož, ki je v slovensko zgodovino vtisnil neizbrisen pečat
Breže
Če imata Celovec in Beljak predslovanski izvor, pa je na severu Koroške, torej dlje od soseščine romanske Italije, kraj Breže. (nem. Friesach). Breže, ime so seveda dobile po brezah, so bile prvič omenjene leta 860, ko je kralj Ludvik Nemški daroval posestvo ad Friesah salzburškemu škofu Adalvinu. V srednjem veku so bile Breže nekaj časa najpomembnejše mesto na Koroškem. V mestu so tudi kovali srebrnike.
Preberite še:
1200 mladih v Ljubljani slavilo Jezusa!
Preberite še:
11 namigov, kako shajati z napornim najstnikom
Preberite še:
Oskarji v številkah: 11 presenetljivih dejstev
