V vsakemu od nas je zasidrana želja po zasebnosti in zavedanje, da so najlepši in najbolj dragoceni trenutki tisti, za katere nihče ne izve Zdi se, da živimo v nadvse razdvojenem času. Katerokoli televizijsko oddajo ali spletno stran odprem, planejo vame take in drugačne ljubezenske zgodbe. Vedno znova me preseneča, da je v človeku tako pogosto prisotna želja, da bi košček svojega sveta, košček svoje zgodbe delil s širnim svetom.
Preberite še:
Najstniki in poletna ljubezen. Ali jim res pomaga pri osebni rasti?
Zaroke, poroke in ločitve slavnih so postale stalnica dnevnih novic. Na fotografije otrok in družinskih počitnic, objavljenih na družbenih omrežjih, smo se že povsem navadili. Vse pogostejši pa so tudi posamezniki, ki se odločijo, da bodo svojega življenjskega sopotnika poiskali kar pred kamerami.
Želja po zasebnosti
Hkrati pa so vse pogostejše in glasnejše pritožbe ljudi, kako si želijo zasebnega življenja. Kako jih nenehno objavljanje na družbenih omrežjih pravzaprav obremenjuje in naj jih ti “nadležni novinarji” vendarle že enkrat pustijo pri miru.
Preberite še:
Dobre navade za uporabo družbenih omrežij
Najsi bo modra kri, slavni igralec ali povsem običajen človek, v vsakem izmed nas se prepletata potreba po skritem in javnem življenju. Po eni strani se na vso moč trudimo, da bi srečne trenutke, zajete v skorajda popolne fotografije, potrdili s čim več všečki. Kot da bi bila sreča nekaj, kar se množi, če jo vidi čim več ljudi.
Po drugi strani pa je v nas, tako sem prepričana, globoko zasidrana želja po zasebnosti in zavedanje, da so najlepši in najbolj dragoceni trenutki tisti, za katere nikoli nihče ne izve.
Preberite še:
Dokazano je, da srečnejši ljudje manj objavljajo na družbenih omrežjih
Tam, kjer se najini zgodbi nič ne more zgoditi …
Ko sem premišljevala o tem, sem se odpravljala na obisk k prijateljici, ki je sveže poročena. Pred velikim dogodkom je imela veliko dela s pripravami in organizacijo poroke, urejanjem stanovanja in vsemi odgovornostmi, ki temu pritičejo.
“In sedaj?” jo vprašam. Moje vprašanje je ciljalo bolj na to, kako se počuti v novem stanovanju in zakonskem življenju.
Ona pa z nekoliko zamišljenim pogledom ošine poročno sliko, ki krasi sveže prepleskano steno, in reče: “Sedaj si želim spraviti najino zgodbo nekam, kjer se ji ne more nič zgoditi.”
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
Preberite še:
Sta bila sveta Valentina kar dva?!
Preberite še:
“V trenutkih, ko nama je najtežje, se opreva na Boga”
Preberite še:
Tri stvari, ki so po poroki drugačne, boljše kot pred njo
