Če sem bil krščen kot otrok, moram ob prehodu v odraslost vseeno svojo vero izbrati in se odločiti, da bom po njej živel
Vprašanje bralca:
Poznam ljudi, ki so vero odkrili pozneje v življenju in so zdaj veliko bolj verni kot jaz. Zakaj ni tako, da bi si vero pozneje izbrali sami, ko smo dovolj stari, ker bi se tako z njo bolj poistovetili?
Jan
Preberite še:
Moji najstniki se odvračajo od vere – kaj lahko storim?
Odgovarja: p. Primož Jakop
Osebe, ki Boga odkrijejo pozneje, so običajno imele težko pot do vere, zato je razumljivo, da jim ta pomeni več kot nekomu, ki se mu za uvajanje v vero ni bilo treba potruditi, ker so za to poskrbeli starši.
Podobno je res, da nekdo, ki se je težko poškodoval in se je moral ponovno naučiti, recimo, hoditi, to svojo sposobnost običajno ceni bolj kot nekdo, ki te sposobnosti ni nikoli izgubil in nima izkušnje, kako je živeti brez nje.
Preberite še:
6 stavkov, ki jih je dobro “imeti pri roki”, ko vzgajate najstnike
Kljub temu je verjetno razumljivo, da si je nespametno želeti, da bi se tudi jaz poškodoval, da bi lahko bil podoben njim. Veliko bolje bo, če se bom od njih učil, kako ceniti to, kar imam.
Tudi če sem bil krščen kot otrok, nato prejel vse zakramente uvajanja kot mladostnik in bil torej vzgojen kot kristjan, moram namreč ob prehodu v odraslost vseeno svojo vero izbrati oziroma se odločiti, da bom po njej živel. Pri tem pa se verjetno tudi strinjava, da obstaja večja verjetnost, da bom izbral oziroma se odločil za nekaj, kar poznam, kot pa za nekaj, za kar še nisem slišal oziroma česar ne poznam dobro.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
Preberite še:
Sta bila sveta Valentina kar dva?!
Preberite še:
“V trenutkih, ko nama je najtežje, se opreva na Boga”
Preberite še:
Tri stvari, ki so po poroki drugačne, boljše kot pred njo
