Nobena prijaznost ne ostane neopaženaOb nedeljskem pismu slovenskih škofov, ki je govorilo o premiku iz varnega zavetja pasive, ki je nadvse primeren okop za tarnanje, v dejavnejšo akcijskost katoličanov v družbi, sem se spomnil na prigodo izpred nekaj let.
Zgodilo se je na študijski izmenjavi v ogromni prestolnici še mnogo večje države. Študentski dom ene moskovskih četrti je bil za nekaj mesecev kraj delovanja in bivanja za številne mlade iz različnih držav Evrope in Azije. Italijani, Poljaki, Kitajci, Turki, Slovenci in drugi študenti smo si nekaj tisoč kilometrov od doma delili hodnike, sobe, kopalnice.
V našem apartmaju je bil tudi fant, ki se mu ni preveč ljubilo ukvarjati se z gospodinjskimi opravili. Ko je končal obrok, je umazano posodo preprosto zmetal v lijak, kjer je počakala do trenutka, ko jo je spet potreboval. Četudi smo tako dva prebivalca naše, “slovenske” sobe kot on, ki je bil v sosednji, medtem prostor pod pipo potrebovali tudi za kako drugo opravilo.
Njegova navada je seveda rodila kar nekaj godrnjanja, zavijanja z očmi in tudi pritožb. Nekoč pa sem imel vsega dovolj. Preden sem pomil svojo posodo, sem tudi njegovo in jo nato lepo zložil na kupček ob umivalniku. To sem ponovil tudi naslednji dan. Čez kaka dva dni pa posode, ki je ponavadi nosila sledi ocvrtih jajc, juhe iz vrečke ali kakega podobnega “da bo čim prej” obroka, ni bilo več tam, kjer je ponavadi počivala in čakala na kopel s krpo in detergentom.
Da, fant je dejansko pomival. Ne vem, ali je bilo to naključje ali ne, ampak približno v tistem obdobju so se tudi naši odnosi nekoliko otoplili. Prej je bil pogosto zamorjen, na živce mu je šel ves svet, zaprt je bil vase, družil se je z redkimi. Po omenjenih dogodkih pa se je naša komunikacija – glede na to, da smo si delili kopalnico, smo se seveda pogosto srečevali, pogovarjali pa bore malo – vendarle nekoliko otoplila.
Daleč od tega, da bi zagovarjal potuho ali pa utiral pot tezi, da je vedno ponižno in skesano treba opravljati naloge drugih namesto njih. Ampak po drugi strani pa velikokrat koristi, če zberemo mešanico poguma in volje ter namesto godrnjanja, pritoževanja, tarnanja in besnenja, kako nemogoči so drugi, napravimo prvi korak. Morda ne bo nujno pripeljal do natanko takega učinka, kot si ga želimo, a vseeno: nobena prijaznost ne ostane neopažena.
