Ignoriral sem Boga, On pa me je blagoslavljal Moj prvi otrok je star nekaj dni, leži v svoji posteljici in mirno spi. Rodil se je po resnih zapletih, pri katerih se je zdelo, da ne bo preživel. To so bili meseci, v katerih je moja žena vztrajno molila, medtem ko sem jaz verjel le vase in poskušal nakupiti vsa mogoča sredstva, ki jih je zagotovila znanost, da bi lahko pomagal svojemu otroku – ne da bi pri tem sploh upošteval resničnega lastnika življenja.
Preberite še:
Pogosto ljubkovanje dojenčkov dolgoročno odlično vpliva na njihovo zdravje
Ko se vse zdi izgubljeno …
Bil je trenutek, ko se je vse zdelo izgubljeno. Šele takrat sem skupaj z ženo vpil k Bogu, da naj najin sin živi, in bila sva uslišana. Čudeži obstajajo.
Pred porodom sva lahko slišala njegovo malo srce, videla njegovo podobo in poznala njegov spol, a z močjo, ki je večja od tehnoloških sredstev, sva bila prav njegova starša tista, ki sva v najinih srcih tega otroka videla in občutila kot najčudovitejši dar najine ljubezni. Dar edinstvenega in neponovljivega bitja – bitja, ki je prišlo v najino življenje zato, da bi bilo ljubljeno.
Preberite še:
Preprosta poteza očka, ki ni mogel pomiriti jokajočega dojenčka
Nekaj mi reče, naj pokukam v njegovo posteljico, da se pred njim sklonim in mu privoščim najbolj nežen poljub, voham njegov sladki otroški vonj, medtem ko v njem prepoznam že znane družinske lastnosti. Ljubezen me preplavi in razkrije globoko resnico, da smo bili ustvarjeni zaradi ljubezni in za ljubezen.
Sprejemal sem Boga, a vendar …
Zdaj se zavedam, da sem vedno sprejemal obstoj Boga, a ga nisem vključeval v svoje vsakdanje življenje, saj nisem čutil, da ga potrebujem. Bil sem mlad, zdrav in imel sem veliko uspehov, zaradi katerih je bilo življenje privlačno in prijetno.
Preberite še:
4 neverjetna vedenja še nerojenih dojenčkov
Ko pa se je pojavila bolečina in trpljenje pri nekom, ki ga ljubim, in sem bil v krizi zaradi negotovosti, se je vse spremenilo.
Takrat in šele takrat sem se začel obnašati, kot da sem se spomnil telefonske številke, ki je neposredna povezava za komunikacijo z nebesi. Poklical sem in sprožil monolog z Bogom o vsem, kar me je težilo.
Boga nikoli nisem poslušal, se mu zahvaljeval ali se posvetoval o stvareh, za katere sem štel, da so “običajne”. Zadnjo besedo je pri tem vedno imela moja človeška inteligenca. Kot da Bogu take stvari niso pomembne, preprosto zato, ker sem mislil, da ga ne potrebujem.
Preberite še:
Dih jemajoče slike dojenčkov v maternici
Moj prezrti Bog
Zdaj luč prodira v moj razum, zaradi česar razumem, da onkraj biološkega v sebi nimam moči, da ustvarim človeka, ki v svojem obstoju vsebuje vrednost večnosti. Zdaj razumem, da me moj Bog, ki sem ga zanemarjal, blagoslavlja! V nočni tišini poleg zibelke umolknem v molitvi, čeprav tega že dolgo nisem počel.
Prepričan sem, da bo od zdaj naprej moja molitev stalna in bo zajemala vse vidike mojega življenja. Molitev z Bogom, ki je oče in vir vsega očetovstva. Bog, ki je ljubezen in vir vse ljubezni.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.
Preberite še:
Priljubljena vlogerka razkriva, kaj je prava ženstvenost
Preberite še:
Se v službi borite z utrujenostjo? Tole bo pomagalo
Preberite še:
“Človek seveda ne odgovarja za grehe svojih prednikov, a je kljub temu obremenjen”
