Zakaj ljubiti svoje sovražnike? To je logika sveta, v katerem živimo: Oko za oko in zob za zob (Mt 5,38) ter Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika (Mt 5,43). Še danes, še vedno, pa čeprav sta od teh besed minili že vsaj dve tisočletji. Ne morem si kaj, da ne bi sklepal, da je to nekaj, kar je odporno na čas, da je to torej za človeka nekaj naravnega.
Preberite še:
Duhovna vaja, ki spodbuja pozitivnejši pogled na življenje
In da je zato slišati iz Jezusovih ust naročilo: “Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo,” logično nekaj, kar se nam upira do samega mozga. Seveda, če pa to ni nekaj naravnega. Vendar Jezus poleg naročila doda še pomemben razlog zanj, ki te besede postavi v povsem drugačno luč in močno zamaje naše prepričanje: “Ljubite jih zato, ker tudi vas ljubi vaš Oče, ne glede na to, ali ste dobri ali hudobni,” (prim. Mt 5,45).
Sovraštvo je nenaravno
Ta nenaravna logika nam torej vendarle ni tako tuja. Nekaj naravnega je, da starši ljubijo svoje otroke ne glede na to, ali so dobri ali hudobni. In čutiti, da nas starši ljubijo, ne da bi si to morali s čim zaslužiti, je tudi nekaj naravnega, vsi smo to izkusili na lastni koži. Razen če … smo živeli neko nenaravno življenje, če nam je bila v njem ljubezen, ki jo potrebujemo, ki nam kot človeku skorajda pripada, odtegnjena.
Preberite še:
Kakšna je razlika med ljubeznijo do samega sebe in sebičnostjo?
Kajti vedno, ko se človek ne čuti ljubljenega, ko v svojem življenju ne čuti ljubezni, ko ne dobi nečesa, kar je zanj bistvenega in povsem naravnega, nastane v njem prostor za sovraštvo, za greh, za zlo. “Lakota vsakega človeka naredi za kriminalca,” se glasi citat iz filma Batman Begins.
Res, človek dela greh in slabo in zlo, človek sovraži samo iz globoke lakote, iz nemoči, iz globoke potrebe po ljubezni, ki je nima oz. je ne čuti. Sovraštvo naših sovražnikov je tako posledica nekega nenaravnega življenja in zato samo pretresljiva prošnja po ljubezni.
Preberite še:
Rad(a) bi odpustil(a), pa ne vem, kako
Ljubezen je logična
Zato je Jezusova beseda o ljubezni do sovražnikov logična, ker je logično, da človek, ki sovraži, ne potrebuje sovraštva, ampak ljubezen, ker je samo to tisto, kar je zanj nekaj naravnega, kar ga bo pomirilo kot mleko dojenčka v materinem naročju. In ker je logično, da naju iz te situacije, v kateri trpiva oba, ne bo rešilo moje sovraštvo, ampak moja ljubezen. In ker je logično, da se tega, da bi to nenaravno zlo vstopilo tudi v naše življenje, lahko rešimo samo s tem, da ljubimo.
Kajti kdor bo sovraštvo vračal s sovraštvom, se bo prej ali slej tudi sam ujel vanj. Zlo nikogar ne reši. Zato ne mene ne človeka, ki me sovraži, iz zla in sovraštva ne more rešiti zlo, sovraštvo, ampak ljubezen. Kajti ko se človek čuti ljubljen, neha sovražiti, kajti nekaj naravnega mu je ljubezen in ne zlo.
Če pa še ne ljubi, pomeni, da tega še ne čuti. Da ga je treba ljubiti še in še bolj. Sovražnik pač vedno potrebuje več ljubezni kot tisti, ki nas imajo in ki jih imamo radi. Sovraštvo je namreč pomanjkanje ljubezni. Naše ljubezni.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 69, številka 8.
Preberite še:
7 nevarnosti, ki ogrožajo naše odnose
Preberite še:
Post ni test, koliko zmoreta vaša telo in volja, ampak …
Preberite še:
6 priljubljenih postnih jedi z vsega sveta
