“Pomembno je, kakšen okus damo, kakšno sled pustimo za sabo,” frančiškan pater Janez Papa pravi o poslanstvu kristjanov, četudi delujemo v manjšiniPater Janez Papa je frančiškan, Ljubljančan v Mariboru, kjer se kot župnik pri Materi Usmiljenja in nasploh počuti odlično. Svoje številne talente poleg skrbi za župnijo in čudovito baziliko v središču mesta usmerja še v urednikovanje glasila Brat Frančišek, blog, kjer objavlja duhovna razmišljanja, in delo z mladimi. Z njimi se srečuje v študentskem domu, pri skavtih, v mladinski skupini, Frančiškovi mladini in drugje.
Preberite še:
Hej, Martin, zakaj pa skačeš po bankovcu za 100 evrov?!
Pater Janez Papa, zakaj niste postali matematik, kot ste si želeli, ampak frančiškan?
Veselila me je matematika, a tudi kmečka opravila in s tem povezano družinsko življenje. Tretje izhodišče pa je bilo duhovništvo oziroma redovništvo. Sad iskanja v srednji šoli je bilo spoznanje, da lahko kot redovnik uresničim vse tri poti, ki so predstavljale moje najgloblje notranje hrepenenje.
Preberite še:
Duhovnik, ki je mesto za oznanjevanje našel v fitnesu
Diplomirali ste na temo možnosti in meje interneta kot sredstva evangelizacije. Se tudi na ta način lažje približate mladim?
Na internetu sem prisoten, vse odkar je ta dostopen širšemu krogu ljudi. Ustvarjal sem in ustvarjam frančiškansko in svojo spletno stran ter molitveno stran z imenom Duhovna oaza. Dejstvo je, da je splet novo polje, ki so ga spodbujali vsi papeži, da stopimo nanj, da se mu ne izmikamo. To je način, s katerim lahko dosežemo vse ljudi, ne le mlade. Po 20 letih splet ni rezerviran le za računalnike, vsi ga imamo v žepu. Zato je še toliko pomembneje najti način, kako ljudem priti naproti.
Kaj mlade (lahko) potegne iz okvirov kulture všečkanja, instant zadovoljstva in velikokrat tudi apatičnosti?
Vsaka generacija ima stik z vsaj enim od družabnih omrežij. Lahko je to zgolj neke vrste ogledalo oziroma zid, na katerega obešamo svoje stvari in smo odvisni od tega, koliko ljudi si bo to ogledalo, všečkalo. Lahko pa gre za medij, s katerim sporočam, izražam, načrtujem, sodelujem.
Jaz vsa omrežja uporabljam za izpostavitev kake teme ali dogovarjanje za srečanja, sestanke, načrtovanja. Če pa ostanemo zgolj na odvisnosti od tega, ali bo nekdo vsebino všečkal, lahko omrežja hitro postanejo razlog za slabo voljo ali navidezno pomembnost. Ampak to je milni mehurček.
Preberite še:
Koronavirus in sveti Rok, h kateremu se zatekamo v času epidemij
Je res, da je vse ali skoraj vse odvisno od vzgoje v družini? Kaj lahko katehet oziroma Cerkev še storita, da bi mladi dobili pristno vero?
Če primerjamo pomen vzgoje staršev in duhovnikov oziroma katehetov, katehistinj ter pomen vzgoje v šoli, je računica preprosta. V cerkvenih prostorih otrok z mašo in veroukom preživi približno dve uri na teden. Bistveno več časa preživi v šoli, doma in na obšolskih dejavnostih. Starši lahko k vzgoji največ prispevajo z zgledom. Nekaj tudi učitelji, trenerji, glasbeni učitelji … Ko pridemo do obdobja po birmi, je delež otrok v Cerkvi še veliko manjši kot pri osnovnošolski katehezi.
Preberite še:
Študentski župnik, ki kdaj z mladimi tudi “zažura”
Srednješolska srečanja so ponavadi malo daljša, na primer dve uri, a je delež preživetega časa tu še vedno manjši od drugih dejavnosti. Vprašanje je tudi, ali je mladostnik v domačem okolju sprejet ali se počuti odtujeno. Je blizu duhovniku ali mladinskim pastoralnim delavcem? Cerkev tu še vedno da najmanjši delež. Zato je še toliko pomembneje, kaj da.
Tisti, ki v odnosu s Cerkvijo vztrajajo v srednji šoli in pozneje, so ponavadi vključeni še k animatorjem, skavtom, mladinskemu zboru … Dobijo več odmerkov odnosa s Cerkvijo, imajo svojo vlogo in pomen. Če vemo, da je v vsaki generaciji približno 20.000 mladih, je število tistih, ki gredo skozi oratorijska, skavtska, mladinska srečanja, majhno. Ampak, Jezus nam je dejal, da smo sol Zemlje in luč sveta. Pomembno je, kakšen okus damo, kakšno sled pustimo za sabo.
Kaj mladi staršem, vzgojiteljem, Cerkvi najbolj zamerijo?
Starševskih kompetenc nimam, ampak kolikor slišim, staršem najbolj očitajo ozkost, “zategnjenost”, to, da jih ni. Torej, da so le v službi in drugje. Ta očitek ni na prvo žogo, saj jim kratkoročno svoboda prija. Očitki, da jih ni bilo, ko so jih potrebovali, pridejo pozneje. Učiteljem kdaj očitajo nepravičnost.
Preberite še:
Kako je nekdanji nogometaš in vodja podjetja postal menih
Cerkvi pa, da ni zgled, da ni pristna, da je preveč narejena, da nekaj govori, dela pa drugače, ima maske. Pod določenimi vplivi mladi ponavljajo različne floskule, kaj Cerkev dela narobe. Njena medijska podoba je zelo slaba.
Z najstniško kritičnostjo do Cerkve na prav poseben način ste imeli tudi sami izkušnje. Lahko opišete, kaj in kako se je zgodilo?
Tu mimo cerkve v šolo in iz šole hodijo prave reke mladih. Nekoč sem zalotil tri mladeniče, ki so prišli v cerkev in pljuvali v kropilnik. Ko sem jih vprašal, zakaj, so mi odvrnili, da je Cerkev napravila toliko slabega. Navajali so na primer križarske vojne.
“To je bilo v 13. stoletju,” sem odvrnil: “Jaz nisem sodeloval v nobeni križarski vojni. Zakaj torej pljuvaš v naši cerkvi?” Prebrali ali slišali so neke medijske, zgodovinske, nepoučene trditve. Nimajo pa svojih argumentov. Navajali so tudi pedofilijo in druge stvari, ampak fant, s katerim sem se pogovarjal, v Cerkvi ni doživel nič slabega. Ne trdim, da nihče nikoli ni doživel nič slabega.
Preberite še:
Deset dejstev o vojnah, ki že stoletja burijo duhove
Tudi po krivdi kakega duhovnika, dogajale so se tudi zlorabe. Ampak to so doživeli posamezniki. Tisoči drugi nimajo osebnih slabih izkušenj, ampak ponavljajo nekaj, kar so nekje prebrali, videli, slišali. V tem smislu kdaj Cerkvi tudi kaj očitajo. Bolj iz osebnih izkušenj pa staršem.
Preberite še:
Jezuit med žurerji na Ultri
Kako mlade spodbujate k razmišljanju?
Povprečen srednješolec pride in čaka, kaj mu povemo. Včasih ga je treba malo podžgati, spodbuditi argumente. Ne dogaja se, da bi na primer srednješolci prihajali na mladinski verouk in sami od sebe kritizirali Cerkev. Dejstvo pa je, da so naši mladostniki v svojih okoljih, šolah, manjšina. Verni iz mest so manjšina že v osnovni šoli. Tisti s podeželja pa to postanejo, ko pridejo v srednjo šolo.
Nekateri potlačijo, da so povezani s Cerkvijo. Treba jim je dati znanje in globino za argumentacijo. Mislim, da je na katoliških srednjih šolah eden temeljnih poudarkov. Torej, argumentiranje, ne ponavljanje. Ne more biti leta 2020 argument, zakaj si proti Cerkvi, križarske vojne. Vmes se je zvrstilo še tisoč drugih vojn in vmes je Cerkev naredila številne lepše stvari in tudi kakšno gršo. Stvari je treba postaviti na pravo mesto.
Preberite še:
10 lastnosti popolne tašče
Preberite še:
Svojega prijatelja nosijo v nahrbtniku – in z njim potujejo po svetu!
Preberite še:
“Materinstvo je največji čudež, ki ga lahko doživljam”
