Je mogoče ob družini z dvema otrokoma še z odliko študirati in tkati kariero? Seveda!“Ziher je kdo mislu, da sma mal’ čudna!” se s simpatičnim naglasom, ki ne pušča nikakršnih dvomov o njegovem velenjskem izvoru, zasmeji Simon Brezovnik. Z ženo Saro sta poročena štiri leta. Hoditi pa sta začela, ko je bila ona stara 13, on pa 15 let. Za nekatere čudno, zanju pa povsem običajno in predvsem – osrečujoče.
Simon, 27 let, je asistent in doktorski študent na Fakulteti za naravoslovje in matematiko. Sara, 25 let, bo v kratkem magistrirala iz psihologije. Otroški vrišč v zgornje nadstropje enega mariborskih študentskih domov, kjer družina živi, prinašata triletna Zala in leto dni stari Erazem.
Preberite še:
Študentska mama: “Ko si mlad, pri kakšnih stvareh manj kompliciraš”
Zaljubljena v temi
Zaljubila sta se – pa naj zveni še tako nenavadno – v temi. Na enem od skavtskih izhodov, na katerega Simon sprva (ker je menil, da tam ne bo nobene primerne punce zanj) sploh ni želel iti, so skavti spali v župnišču. Ležala sta na sosednjih pogradih, se hahljala številnim smrčečim prijateljem in se pogovarjala. Končna želja in odločitev, da bi uradno postala par, je kmalu zatem vzklila ravno med sveto mašo.
Boga sem v tistih letih prosil za v redu punco. Najin odnos sva začela dovolj zgodaj, da poželenje ni imelo tako močnega vpliva na najino skupno hojo. Zveza mi je predstavljala ideal, nekaj lepega, svetega in ne priložnosti za potešitev svojih nagonov. Kmalu pa se je zame začel vrhunec pubertete, ko se dogajajo največje hormonske spremembe in po drugi strani nate pritiskajo vrstniki z vprašanji: “A si že imel spolne odnose?”, “Kako to, da ne?”, “Kaj še čakaš?!”.
Simon
Od sošolcev je Simon pozneje v srednji šoli čutil pritisk in nenehen boj, ki ga doživlja marsikdo, ki vzdržnost čuti kot vrednoto. Svet, ki to vidi drugače, mu to želi uničiti. “To je nekakšen boj manjšine proti večini, a je povezano tudi s tvojim notranjim bojem,” razmišlja Simon: “Da sem šel skozi to, zdaj doživljam kot milost, čeprav mi je bilo tedaj težko.”
Preberite še:
Kaj je odvrnil fantom, ki so pljuvali v kropilnik?
V njuni zvezi, še posebej ker sta bila skupaj v krhkih letih, ko sta še oblikovala svoji osebnosti, seveda ni šlo brez zagat, prask, ovir, slepih ulic. Ena takšnih se je imenovala pornografija. Sprva se jima to ni zdelo nič takega, nato sta se ji oba odločno postavila po robu.
Tudi to, da sem šel skozi težave s pornografijo, doživljam kot Božjo milost. Ko se mi je zgodil padec, sem bil na tleh, vedel sem, da je narobe, ampak sem bil preveč notranje šibek, da bi se temu zmogel upreti. Zdaj, ko gledam nazaj, sem srečen, da je ta preizkušnja za mano, in spoznavam, da je najin odnos zaradi tega mnogo lepši in osrečujoč. Bi se pa na tem mestu močno zahvalil Sari, ki mi je v tem obdobju stala ob strani in bojevala boj z mano. Hvaležen sem, da se ni zgolj sprijaznila s položajem, ampak je hrepenela po tem, da bi bil boljši in srečnejši človek. Brez te notranje rasti bi najin odnos temeljil na užitkih, ki te na koncu pustijo praznega in nesrečnega.
Simon
Preberite še:
Spoznajte Eléonore. Političarko z Downovim sindromom
Trije stebri
Pri pomembnih življenjskih mejnikih se je Simon opiral na tri stvari: premislek in trdno odločitev, zaupanje v Boga in zakrament spovedi. Tako sta kmalu po začetku skupne poti sprejela tudi odločitev o spolni vzdržnosti do poroke.
Stara sta bila 15 oziroma 17 let. Šla sta na duhovne vaje, sprva samo v želji po tem, da bi bila en konec tedna skupaj, a ni bilo naključje, da je bila tema duhovnih vaj ravno teologija telesa. Tam sta sklenila, da bosta s spolnimi odnosi počakala do poroke.
Odločitev je bila predvsem želja, da bi do takrat še bolj spoznala, da je spolni odnos mnogo več kot telesna potešitev, in zmogla temelje odnosa postaviti na pravo mesto. Simon mi je velikokrat govoril, kako si ni predstavljal, da bo imel tako odločno dekle. Menil je, da bom bolj mila, umirjena. Zdaj vidiva, da ni dobil punce, kakršno si je želel, ampak takšno, kakršno je potreboval.
Sara
Preberite še:
Zdravstveni delavci: “Najtežje je sprejeti ignoranco ljudi. Nekatere bo ‘streznila’ šele izguba bližnjih”
Hvaležen za vztrajnost
Zakonca Brezovnik sta prepričana, da jima je skupno odraščanje in usklajevanje želja ter pogledov olajšalo poznejše zakonsko življenje. Čeprav so imela njuna prepričanja in dejanja med vrstniki seveda močno opozicijo.
Govorili so mi, da bom zato, ker imam dekle, zapravil vso mladost. Nekateri od teh ljudi so zdaj še vedno samski in živijo na način, za katerega vem, da sam v njem nikoli ne bi bil srečen. Bogu sem hvaležen, da sem vztrajal pri odločitvi. Zdaj imava dobre temelje za zakon, kar pa ne pomeni, da sva rešena vseh težav in prepirov.
Simon
Eno od križišč v njuni zvezi je bilo povezano tudi s skupnim življenjem. Ko je namreč Sara končala srednjo šolo, se je izbrancu pridružila v Mariboru. A ne brez dvomov obeh, ali je to najboljša poteza. Ko se danes ozirata nazaj, v njej zase vidita mnogo več prednosti kot pomanjkljivosti.
Če bi živela narazen, bi imela bistveno manj časa za druženje in spoznavanje. Po drugi strani sva se že prej odločila, da si s spolnimi odnosi želiva počakati do poroke. S skupnim življenjem sva vpletla zraven nekaj skušnjave, da je bilo obljubo malo težje držati. A ko gledava nazaj, se zavedava, da naju je Bog res spremljal. Enkrat je bil močnejši eden, drugič drug. Ni recepta, kaj je prav glede skupnega stanovanja. Skušnjava je večja, a vseeno bi obstajalo sto različnih načinov, kako priti skupaj. S skupnim gospodinjstvom sva se hitreje navadila drug na drugega.
Simon
Preberite še:
Kdo je Martinov Bog v belem?
Zaroka? Nesel jo je na Kalvarijo in zasnubil na čolnu
Svoj odnos sta postavila na trdne temelje. Eden izmed njih pa je bil vsako leto tudi svojevrsten celodneven zmenek. Druženje s programom in nalogami. Sedmi obletnici je Simon sklenil vtisniti tudi pečat zaroke. Ena od dejavnosti tistega poletnega dne leta 2015 je bil tudi vzpon na Kalvarijo, hrib nad Mariborom, kamor vodi 454 stopnic.
Preberite še:
“Brez poroke si na istem mestu, ne narediš koraka naprej”
Ne z ramo ob rami, Simon se je odločil, da bo svojo bodočo zaročenko na vrh kar odnesel. “Tedaj sem ji rekel, da če sem jo sposoben prinesti na Kalvarijo, jo bom lahko prenašal tudi v zakonu,” se spominja z nasmeškom. Višek zaročnega dne pa je bilo dogajanje v Bohinju, kjer naj bi se zgodil romantičen dogodek. A pogled v nebo je kazal, da ga bo skazila nevihta.
Tisti dan sva si nakopala toliko stvari, da še jesti nisva utegnila. Povsod okrog Bohinja je bilo oblačno ali je deževalo. Le nad jezerom je sijalo sonce. Še tamkajšnja uslužbenka ni mogla verjeti, kakšno srečo imava. Na čolnu sva se zaročila, da Sara ne bi mogla pobegniti. ☺
Simon
Preberite še:
Redovnica, ki že 29 let ni zapustila samostana, svetuje, kako se spopasti s karanteno
Medeni tedni kot prispodoba zakona
Poroki pred štirimi leti so sledili medeni tedni. Sprva nekaj dni toplic, nato pa Zanzibar. Ne pesem Čukov, ampak pravi, afriški Zanzibar. Tudi poročno potovanje ni minilo brez zapletov oziroma se ni menilo za njune načrte. Trepetala sta, kam ju bo odpeljal molčeči taksist, okradli so ju, v neki ulici pa so ju napadli stekli psi. Kot v zakonu – še zdaleč ni šlo vse gladko.
Njun zakon je kmalu blagoslovila prvorojenka Zala. Rojena je bila maja. Sara pa je imela junija intenzivno izpitno obdobje. Vseeno je bila ob pridnih otroku in možu ena od le petih v letniku, ki so vse izpite opravile v prvem roku. “Ko sva dobila otroka, sem šele začutila, da sem dejansko začela živeti življenje. Kot da bi prej le nekaj tavala,” se spominja Sara.
Ko sem bila prvič noseča, sem slišala, čutila kako opazko v slogu: “O, uboga.” Ob drugi nosečnosti pa: “Joj, ti pa res ne znaš paziti.” Čutila sem, da tako gledajo name, najprej sem se jim smilila, nato pa so me imeli za malo neodgovorno. Večinoma pa so bile sošolke vesele zame.
Sara
Goreča bojevnika za sinovo življenje
Pred približno letom se je Zali pridružil bratec Erazem. Druga nosečnost je bila za Saro zelo težavna, večkrat je morala v bolnišnico. V petem mesecu sta izvedela, da ima otrok zaležana stopala, kar lahko s sabo prinese tudi druge motnje. Že samo misel na to je bila za zdravnike dovolj, da so nama kot eno od možnosti predlagali splav. Ker sta dodatne raziskave zavrnila in se odločila otroka obdržati v vsakem primeru, sta bila deležna neodobravanja v porodnišnici.
V tistem obdobju se je v meni še bolj okrepil materinski čut in vedela sem, da se moram za tega otroka boriti. Če se jaz ne bom, se ne bo nihče. Takrat sem se počutila kot mama medvedka, ko kdo ogroža njene mladiče – hecna misel, ampak res sem takrat v sebi začutila prav bojevniško moč. Tega otroka nama je poslal Bog in prav tega želiva sprejeti.
Ko so se začeli popadki, jih je bila Sara tako iskreno vesela, da je rojstvo komaj čakala. Vsa družina se ga je veselila. Z možem sta fantiča poimenovala Erazem, kar pomeni vreden ljubezni. Sproti so odkrivali še nekaj drugih zdravstvenih težav, ne le zaležanih nogic, temveč tudi zvite rokice in prstke. Erazem je zelo slaboviden in rahlo naglušen. Poleg tega nihče ne zna napovedati, kako točno se bo mentalno in fizično razvijal.
Nima jasne diagnoze, kar je lahko po eni strani težko, saj ne vemo, kaj nas čaka. Po drugi strani je to dobro, saj ga vsi zelo spodbujajo pri razvoju.
Sara
Pričevalca zaupanja
Sara in Simon Erazma sprejemata kot dar in si štejeta v čast, da je bil podarjen prav njima. Zaupata v Božji načrt, del katerega so tudi preizkušnje. S svojo življenjsko zgodbo sta svetla pričevalca iskrenega, poglobljenega, zaupljivega odnosa drug do drugega in do Boga.
Preberite še:
Zdaj je tisti čas, ko imamo čas. Kaj bomo počeli?
Preberite še:
Zdravstveni delavci: “Najtežje je sprejeti ignoranco ljudi. Nekatere bo ‘streznila’ šele izguba bližnjih”
Preberite še:
Kako očetu vrniti njegovo mesto v družini?
