Tudi če je bil dan, ki je za vami grozen, ni vse tako črnoKarkoli se dogaja v vašem življenju, naj se vaš dan nikoli ne zaključi brez ene pomembne besede: hvala. A naj ne bo to “hvala” kar tako, izrečena nekam v prazno in zgolj zaradi navade. Naj bo to iskrena zahvala za nekaj konkretnega.
Preberite še:
Zadnje besede pacientke medicinski sestri, ki je skrbela zanjo: “Pazila bom nate”
Iskanje razlogov za hvaležnost je preprosto
Učiti otroka zahvaljevanja pomeni, da ga povabimo, da se ozre na vse, kar je bilo lepo in dobro v dnevu, ki se izteka. Kaj mu je bilo dano in kaj je dal sam.
Seveda ga morate naučiti tudi, da vidi, kaj je naredil narobe in za to prosi odpuščanje. V ospredju pa naj bodo predvsem pozitivne stvari.
Reči “hvala” je dejanje ponižnosti. Ko to izrečemo naglas, pa s tem priznamo vso ljubezen, ki smo jo prejeli tisti dan. Ko se zahvaljujemo Gospodu, s tem priznamo, da ga potrebujemo za doseganje svojih ciljev.
Bolj kot se zahvaljujemo, več najdemo razlogov za zahvaljevanje. Poskusite naslednje: na večer, ko se boste počutili zelo slabo in preobremenjeni s težavami, poskusite najti eno “majhno zahvalo”. Zelo verjetno boste kmalu zatem našli še eno in potem še eno.
Preberite še:
Aleš Čerin po hudi preizkušnji: “Dana mi je bila milost, da Bogu nisem nič očital”
Zahvala za družino in prijatelje
Če se zahvaljujemo za svoje ljubljene, nas to odvrača od zagrenjenosti in zavisti. Zato je priporočljivo, da se na koncu skupne molitve vsak posebej zahvali za drugega.
Primeri zahval: Hvala za mamo, ki mi je pomagala pri domači nalogi. Hvala za očeta, ki je pomil posodo. Hvala za sina, ki je pripravil mizo pred kosilom. Hvala za ženo, ki je počistila kopalnico. Hvala za prijateljico, ki mi je prinesla rože. Hvala za soseda, ki se vedno, ko se srečava, nasmehne.
Preberite še:
Čemu hvaležnost za bolezen in trpljenje?
Trpljenje in zahvala
Ko trpimo, se nam običajno zdi nemogoče, da bi se v takšnih okoliščinah zahvaljevali. Zato moramo vedeti, in to pojasniti tudi otrokom, da zahvala ne pomeni, da zanikamo trpljenje ali bežimo pred njim.
Jezusovo trpljenje na križu nas lahko veliko nauči, kajti resnično se lahko zahvaljujemo le, ko se naučimo hoditi po temnih poteh in ob tem odkrijemo, da je Gospod že hodil tam.
Avtorica prispevka je Christine Ponsard.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Barbara Oprčkal.
Preberite še:
Kako doseči, da bo pohvala učinkovita?
Preberite še:
Srečanje z nadškofom Uranom, ki me je zaznamovalo za vedno
Preberite še:
“Z zaustavitvijo našega hitrega tempa ni nič narobe. Pomembno je, kaj bomo s tem naredili”
