Zgodba medicinske sestre, ki je storila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi pomagala pacientki, ki je bila okužena s koronavirusomMočna in ganljiva zgodba, ki jih v zadnjem obdobju ni malo, tudi tokrat prihaja iz Italije. “Ne želim govoriti o številkah, statistiki, uredbah in prepovedih,” je v pismu dejala medicinska sestra, ki se vsak dan srečuje z okuženimi pacienti v lokalni bolnišnici San Luigi. “Gre za veliko več kot le škodljiv virus.”
Njeno pričevanje je pogled na dogajanje na oddelkih intenzivne nege bolnišnic po vsem svetu. Kot medicinska sestra je priča tragediji, ki povezuje bolnike, družinske člane in zdravstvene delavce v izkušnji trpljenja na eni, in majhnih dejanjih, ki vzbujajo upanje, na drugi strani.
Preberite še:
Ateistični zdravnik v bolnišnici našel Boga: Rad bi pomagal do zadnjega diha
Ne smemo dovoliti, da nas virus oropa našega dostojanstva
V bolnišnicah se ne borijo zgolj za ohranjanje človeških življenj, ampak tudi za ohranjanje človekovega dostojanstva.
Bolezen covid-19 ima moč, da se bolnik počuti, kot da je od njega ostalo zgolj telo, na katerega so priključene cevke. Njegovi sorodniki imajo slabo vest, ker ne morejo biti prisotni ob ljubljeni osebi, ko ta odhaja.
Zdi se, da so okoliščine poskrbele za to, da so srca zdravstvenih delavcev otopela, saj ne želijo pogledati pacientu v oči, zato da bi lahko zdržali neverjetne napore, s katerimi se soočajo.
Preberite še:
Profesorica je od doma še vzgojiteljica in kuharica, mož pa ravnatelj in hišnik
Videoklic v slovo
Prav to trpljenje je opisano tudi v pismu medicinske sestre. V njem pripoveduje o materi štirih otrok, ki vztrajno išče pogled medicinske setre. Želi si, da bi v njej videla osebo, čeprav umira.
Nato sestra opiše telefonski klic njenim štirim otrokom, v katerem jim zdravnik pove, kako resno je stanje njihove mame. Medicinska sestra je videoklic opravila s svojim mobilnim telefonom in tako pacientki omogočila, da se je lahko poslovila od svojih bližnjih.
Videli so se zadnjič, si izmenjali nekaj ljubečih besed. “Nato je pacientka umrla. Odločiš se, da boš zapustil prostor in ostalo prepustil svojim sodelavcem. Vidiš, kako jo poškropijo z razkužilom, zavijejo v rjuho in odpeljejo v mrtvašnico. Tako, kot to velevajo pravila. Sama je … sama je … Njene osebne predmete bodo pospravili v črno vrečo in jih sežgali.”
Preberite še:
Duhovnik, ki je umrl zaradi koronavirusa: “Se vidimo v raju! Molite rožni venec!”
Zahvala
Virus je zmagal. Uničeno je še eno življenje. Kljub temu tistim, ki živijo naprej, ostaja dragocena zapuščina:
“Pacient te prime za roko in reče: ‘Hvala, pazila bom na vas, zaradi vsega, kar ste storili zame.’ V tistem trenutku zelo težko zadržuješ solze.”
Te besede odmevajo kot blagoslov in upanje za vse, tako verne kot neverne. V tej neizmerni tragediji je edino odrešenje v naši človeškosti. V daru, da v očeh drugih – pa naj bo to v veselju ali bolečini – prepoznamo dušo, kot je naša.
V teh težkih časih ne pozabimo, kdo smo. Ne pozabimo na dostojanstvo človeka. Vsi smo Božji otroci, bratje in sestre v Kristusu. Nobena pandemija tega ne more spremeniti.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Barbara Oprčkal.
Preberite še:
Slovenka, ki je stara kar 106 let in je premagala koronavirus
Preberite še:
Ste vedeli, da je nekoč živela sveta Korona?
Preberite še:
Miss odložila svojo krono in se v času pandemije vrnila v zdravniške vrste
