Profesorica je od doma še vzgojiteljica in kuharica, mož pa ravnatelj in hišnik

Kako se učitelji ob skrbi za svoje družine soočajo z izzivom poučevanja na daljavo? “S prijaznimi sporočili, spodbudami gotovo ne moremo zgrešiti,” sporoča profesorica matematike Dragica Šteh Dragica Šteh, profesorica na Osnovni šoli Stična in podružnični šoli Zagradec, rada ponudi vaje iz matematične “telovadbe”. Z možem Matejem imata štiri otroke, torej 2². Razredničarka, nekakšna šolska mama, je devetemu razredu, kjer je 3³ oziroma 27 otrok. Poučuje pa še tri razrede, skupaj 3⁴ oziroma 81 učencev. Obožuje igranje s številkami, a njeno življenje je bistveno več kot to. Ustvarja poezijo, podpisala se je pod scenarij za muzikal in komedijo, vodi prireditve, piše razmišljanja o učiteljskem poklicu … V zadnjih tednih pa je izobraževanje na daljavo poskrbelo, da je svoj nabor talentov, veščin in sposobnosti še razširila. Čas pa z veseljem najde tudi za branje Aleteie. 😉

Preberite še:
Mamica četverčkov: Bog naju je pustil čakati, da sva bolj dozorela in se še bolj povezala

Štirje otroci doma, nekaj deset jih “imate” v šoli. Kolikokrat na dan se zalotite ob misli, da bi morali imeti več parov rok? Ali se morda sploh ne?
Pred nekaj dnevi sem se pod elektronsko pošto razredničarkam domačih štirih podpisala z Mama od blizu, učiteljica na daljavo in to kar precej dobro opiše situacijo zadnjih šestih tednov. Kar se je zgodilo z dnem, ko smo ostali doma, je izginotje klasičnega urnika in delitve dela na domače in službeno.

Postali smo del množičnega sodelovanja, usklajevanja, spodbud in iskanja najboljših mogočih rešitev za nastalo situacijo. Parov rok sicer na trenutke res zmanjkuje, se pa z delitvijo dela in pozitivno naravnanostjo marsikaj da. Ampak to bi bržkone veljalo tudi v običajnem življenju, mar ne?

Preberite še:
Družina z 12 otroki: Treba je tvegati in zaupati

S katerimi pripomočki, učnimi metodami delujete v koronaizobraževanju?
Koronaizobraževanje je pred nas narisalo nek ogromen virtualni ekran, kot v kakem znanstvenofantastičnem filmu z oskarjem za najboljše posebne  učinke. 🙂 Na enem prenosniku teče komunikacija prek spletnih učilnic in elektronske pošte, na tabličnem računalniku se odvijajo učne ure v živo prek Teamsov in Zooma; hitre informacije in nujne zadeve pa se izmenjujejo preko smsov in klepetalnika.

Z devetošolci, ki sem jim tudi razredničarka, smo kmalu vzpostavili skupino v ekipi Teams, kjer se zdaj odvijajo naše razredne debate na urah oddelčne skupnosti, priprava na valeto (da, še vedno upamo, da bo), pa tudi ure matematičnih razlag in utrjevanja snovi.

Aleteijin novinar na žaru matematične poezije:

Kakšen sistem delovanja ste si vzpostavili za delo v službi in doma?
Doma že od prvega tedna na steni visi urnik dela, ki nam pomaga umestiti vse zahtevane dejavnosti in opravila v dan, ki je pred nami. Včasih imajo prednost opismenjevanje prvošolca, angleški časi in športni dan domačih šolarjev, spet drugič ima prednost popravljanje preverjanja znanja in dodatna pojasnila. Nekako se pomembnosti in prednosti porazdelijo. Imam pa tudi veliko srečo, da smo v aktivu matematike na naši šoli (OŠ Stična) zelo povezani in usklajeni ter si med seboj pomagamo, skupaj pripravljamo vsebine in smo na voljo tudi našim učencem.

Poezija Dragice Šteh:

Učitelji ste zelo pogosto veliko več kot posredovalci znanja. Katere stiske ste začutili pri učencih in kako jih lahko tešite?
Stisk je verjetno toliko, kot je otrok. Tisti, ki so ambiciozni in imajo do sebe velike zahteve, se bojijo, da bo znanje, usvojeno na daljavo, preveč površno. Tisti, ki se že sicer soočajo s slabo samopodobo, se še hitreje ujamejo v zanke tesnobe. Veliko pa je najbrž tudi prikritih stisk, učencev, ki navzven delujejo, kot da je vse v redu, celo super, v bistvu pa se jim kopičijo neopravljene obveznosti in zadolžitve.

Kako lahko pri tem pomaga učitelj na daljavo? S prijaznimi sporočili, spodbudami gotovo ne moremo zgrešiti. Pišemo tudi staršem in jim svetujemo, na kakšen način naj pomagajo svojim otrokom. Ni pa isto kot v razredu, kjer lahko že po odsevu svetlobe v očeh prepoznamo stisko in se nanjo odzovemo.

Preberite še:
Koronavirus je v Cerkvi poskrbel za revolucijo

Kdaj pa za šolo pride na vrsto vaš kvartet šolarjev? 
Kvartetu sem dopoldne vzgojiteljica, kuharica, učiteljica in še kaj. 🙂 Družinski oče Matej je v tej zgodbi polovično ravnatelj, polovično pa hišnik. In ker živimo v skupnem gospodinjstvu z mojo sestro Ireno, ki je pedagoginja na šoli, kamor hodijo naši štirje, imamo zagotovljeno tudi svetovalno službo.

Čeprav včasih decibeli presežejo priporočeno mejo, za zdaj še nismo izrekli nobenega vzgojnega ukrepa. Ves čas sicer potekajo burne razprave o delitvi pozornosti, večkrat pa se še za najboljšo rešitev izkaže medsebojna pomoč. Otroke spoznavam v neki novi luči. Stvari, ki so se še pred dobrim mesecem zdele samoumevne (urejeni zapiski, sistematično utrjevanje snovi), so dobile večjo vrednost.

Zanimive so njihove medsebojne kombinacije sodelovanja. Starejši razlaga mlajšemu, mlajši potrpežljivo barva z voščenko podlago za gledališko sceno starejšega; trije pripravljajo radijsko igro, eden snema … Cel žur. Od nekdaj globoko spoštujem učiteljski poklic, zdaj, ko spremljam, koliko truda, energije, zanosa in ustvarjalnosti učitelji vlagajo/-mo v svoje delo na daljavo, pa sem prav ponosna na vse nas.

Preberite še:
Se vam zdi, da ste slabi starši? Veselite se!

Pred časom ste za Časnik pisali o pomenu učiteljske potrpežljivosti, rahločutnosti, celo usmiljenja. Kje je meja med takšnim odnosom in doslednostjo, strogostjo?
Meje … Že tako so delikatne, pa še subjektivnost doda svoje in že smo lahko na tankem ledu, kjer nekdo z vso legitimnostjo zagovarja rahločutnosti, nekdo z drugega brega pa enakim predpostavkam reče popustljivost in nedoslednost. Kje pa je na primer meja med obzirnostjo in brezbrižnostjo? Tako je tanka, da se je skoraj ne opazi … Zdi se mi, da gre pri učiteljskem poklicu precej lažje, če ima učitelj avtoriteto in karizmo v nekem simpatičnem paketu. Avtoriteta in strokovnost sta pogoj za dobro poučevanje, karizma pa je magnet, ki v pedagoški proces prinese tudi izjave, kot so “Kaaaj, je že konec ure?!” ali celo “Komaj čakam matematiko.” 🙂

Delček muzikala Tu smo doma, za katerega je scenarij napisala Dragica Šteh:

[protected-iframe id=”c0b69fd8b66c2d4fa4bb0380d048de19-133580111-130922336″ info=”https://www.facebook.com/plugins/video.php?href=https%3A%2F%2Fwww.facebook.com%2Fivancna.gorica%2Fvideos%2F2393363810947080%2F&show_text=0&width=560″ width=”560″ height=”280″ frameborder=”0″ style=”border:none;overflow:hidden” scrolling=”no”]

Koliko pesmi je že nastalo s koronatematiko?
Koronatematika je zanimiva. Pisalnemu ventilu je dodala novo kategorijo razmišljanja in samorefleksije ter ponižnih ugotovitev, da vsega ne zmoremo in niti ne znamo. Nekaj datotek z novimi naslovi je res odprtih :), vem pa že vnaprej, da bodo izkušnje tega koronačasa, #ostanidoma in vseh interakcij, ki v teh tednih tečejo po virtualnih frekvencah, botrovale zgodbam, zapisanim v prihodnosti.

Imam občutek, da se je čas nekako razširil. Ker smo ves čas doma, si lahko čas razporedimo po svoje, ni nam treba za vsako ceno gledati na uro, in na nek način ta svoboda zelo prija. Po drugi strani pa se je svet skrčil. Domača hiša in dvorišče, bližnji gozd, nedeljska maša na kavču, srečanje s prijatelji z nasmehi čez zaslon … To pa tudi prinese zanimiva spoznanja. Nas oklesti nekih odvečnih želja in nepotrebnih poti.

 

Preberite še:
Zadnje besede pacientke medicinski sestri, ki je skrbela zanjo: “Pazila bom nate”

Preberite še:
Kaj pa Sveto pismo pravi o covidu-19?

Preberite še:
Realno o času v izolaciji: ne gre samo za meditacijo, nove hobije in čas zase