Skrb za otroke pred sto leti je bila izrazito slaba in mi smo potomci zelo grdega ravnanja z otroki, pravi zgodovinarka in publicistka Alenka PuharZgodovino otroštva na Slovenskem je prva raziskala Alenka Puhar. Leta 1982 je napisala obsežno strokovno monografijo Prvotno besedilo življenja. Besedilo, ki je najprej izhajalo kot podlistek v Delu, je močno razburilo takratne bralce. Knjiga je znova izšla leta 2004.
Ker pogosto slišimo, kako so nekoč znali vzgajati, danes pa smo starši preveč negotovi pri vzgoji, smo osvetlili otroštvo naših (pra)babic in (pra)dedkov. Tudi Puharjeva se je pred kratkim znova ukvarjala s temi vprašanji, saj je za monografijo o Francetu Bevku, ki bo izšla letos jeseni, prispevala poglavje o odnosu med materami in otroki na prehodu iz 19. v 20. stoletje.
Preberite še:
Kako so očenaš molili naši predniki
Starši danes pogosto slišimo, da so včasih znali vzgajati otroke, danes pa gre vse v napačno smer. Kakšno je bilo otroštvo v času Franceta Bevka?
France Bevk je bil rojen leta 1890. Zmeraj znova je izbral zgodbe, ki govorijo o krivicah, ki so se dogajale otrokom. Najpogosteje je opisoval revščino, ki pa ni samo materialna in ne izvira samo iz političnih okoliščin, ampak je tudi emocionalna. Odnosi med odraslimi in otroki so zelo hladni, ravnodušni, starši nekako ne razumejo, da otrok potrebuje tudi čustveno gnezdo, navezanost, besedo, toplino, objem.
To je samo eden od primerov, kako si delamo iluzije o starih časih in kako si zatiskamo oči pred bridko resnico, ki se je dogajala.
Preberite še:
3 stvari, ki se jim izogibajte, če želite, da je vaš otrok srečen
Kako je bilo s hrano, obleko in drugimi življenjskimi pogoji?
Ko govorimo o zgodovini otroštva v 19. stoletju in malo pozneje, govorimo o hudem pomanjkanju večine ljudi. Tudi tisti, ki so bili bolj premožni, so v primerjavi z današnjimi standardi živeli zelo skromno. Hrane je bilo malo, ni bila posebej dobra. Tudi oblačil je bilo vedno premalo, otroci so vedno dedovali po lestvici navzdol od najstarejšega do najmlajšega. Vse se je prekrojevalo, krpalo, šivalo. V družini je bila jasna hierarhija, da očetu pritiče boljša hrana, prvi jo dobi in so otroci nekje ob strani.
Nekje v 20. stoletju se je to zelo obrnilo. Prišlo je do obrata, da kadar je res hudo, je treba najprej poskrbeti za otroke. Danes, vsaj kolikor opažam, nikomur ne pride več na misel, da bi samo oče dobil zrezek, drugi za isto mizo pa ne. To so velike spremembe.
Preberite še:
Skrivnost sv. Hildegarde, kako se zdravo prehranjevati
Kako so pred sto leti ravnali z dojenčki? Od starejših še danes slišimo, da dojenčkov ne smemo crkljati, da jih ne bomo razvadili.
Ljudje so bili prepričani, da je telesna in emocionalna bližina nekaj, kar je vsaj sumljivo, če ne škodljivo. Jaz seveda mislim, da je ravno nasprotno: majhni ljudje morajo v otroštvu dobiti čim več topline, brez tega težko odrastemo v zdrave odrasle.
Pred sto leti so dojenčke tesno povijali in jih držali v zibkah v hiši. Najbolj pogost telesni stik je bilo dojenje. Šele ko so imeli leto, dve, so jih tudi pestovali. Povijali so jih v platnene povoje tako, da so jih popolnoma stegnili, da se niso mogli premikati, ležali so pri miru in več spali.
Preberite še:
Mama četverčkov: Rekli so, da moje telo tega ne bo zmoglo
Kako pogosto so jih previjali?
Verjetno veliko premalokrat. Nekateri so dojenčke povijali samo par mesecev, nekateri pol leta. Potem so jih pustili same v zibki. Ker so bili poviti in nepremični, se niso mogli prevrniti. In so šli delat. Nekatere so vzeli tudi s sabo na polje. Vem pa, da so gospodarji to z nejevoljo gledali, ker je pač potem mama vsake toliko časa nehala delati, če je otrok jokal ali se je kam odplazil, tako da so jih raje puščali doma.
Malo večje otroke so tudi privezali recimo za kuhinjsko mizo za nogo ali roko, da se niso prav daleč odplazili. Ta navada je precej razširjena tudi drugod po svetu. Skratka, skrb za otroke je bila izrazito slaba in mi smo potomci zelo grdega ravnanja z otroki.
Preberite še:
Iz teh 4 razlogov se ne odločajte za materinstvo
Otrok je bilo veliko, veliko jih je tudi umrlo. Je mogoče to razlog, da se niso tako navezali na njih?
Rekli so, da je otrok toliko, kot jih je Bog dal. V glavnem so ženske rojevale kar naprej vse svoje rodno obdobje, skoraj 20 let. Živele so pod opresijo, da tako pač je, tako mora biti in tako naj tudi bo. To je gotovo vplivalo na slabšo čustveno navezanost mater na otroke, staršev nasploh.
Pišete, kako so odrasli pričakovali, da se bodo otroci obnašali kot odrasli, da bodo poskrbeli za starše. Kdaj so morali otroci iti od doma delat?
Na koncu 19. stoletja in na začetku 20. je bilo še relativno pogosto, ampak ne več absolutno množično, da so že čisto majhne otroke dali od hiše, če je bila revščina.
Otroci so že pri 6, 7 letih veljali za dovolj zrele, da gredo deklice za pestrne, se pravi za pomoč pri dojenčkih, medtem ko so fantje odhajali za pastirčke oz. male hlapce. Da so sposobni za ta dela, je veljalo tudi v domačem krogu. Najstarejša punčka je vedno morala pomagati pri skrbi za dojenčka, fantki so morali tudi pri 6, 7 letih pomagati pri delu v hlevu.
Preberite še:
Kako očetu vrniti njegovo mesto v družini?
Pošiljanje od doma pa je bilo toliko hujše, ker so otroci nenadoma ostali brez čustvene zaslombe. Doma je bilo vendar mogoče zateči se k mami ali starejšim ali mlajšim bratom, očetu, babici, teti … Medtem ko v tuji hiši te opore ni bilo, tako da so vsi otroci imeli silno domotožje. Zelo so pogrešali to, da se proti raznim izzivanjem, nadlegovanjem nimajo komu potožiti. Pogosto jih je bilo silno strah, zlasti v temi, ponoči, nihče jih ni potolažil in to je imelo po mojem mnenju grozne posledice za otroke.
Kako so kaznovali otroke, če niso ubogali?
Najpogosteje s klofutami in s tepežem po riti, bile pa so tudi prefinjene metode kaznovanja. V šolah v 19. stoletju je bila palica samoumeven pripomoček vsakega učitelja. Učence so udarili po prstih, po riti, tudi z ravnilom. V zadnji četrtini 19. stoletja pa so tepež v šolah prepovedali. Zanimivo je, da je marsikatera mama ali oče včasih prišel v šolo in prosil učitelja, naj vendarle nabije otroka, ker mu doma niso kos. Težko ukrotljivi mulci so bili včasih tepeni tudi po posebnem naročilu staršev. Doma pa je bilo tega zelo veliko. Strah pred tepežem je bil samoumevna sestavina življenja.
Preberite še:
Je kaznovanje otrok dobra rešitev?
Kako dolgo so hodili v šolo?
Na koncu 18. stoletja se je že začela silovita kampanja, za katero ima zelo velike zasluge Marija Terezija, da bi vsi otroci hodili v šolo, in to vsaj par let, da se naučijo brati, pisati in osnovnega računstva. Ta kampanja v zgodnjem 19. stoletju je pogosto doživljala hude odpore ravno zato, ker so odrasli potrebovali svoje otroke, da so delali. Dolgo je bila ta obveza štiri leta, potem se je podaljšala na šest, potem na osem let. Podatki o pismenosti kažejo, da je do konca 19. stoletja vsak Slovenec znal pisati, brati in računati. Ta kampanja je na Slovenskem dala zelo dobre rezultate.
Ko so opravili šolo, so morali kaj zaslužiti in so postali najrazličnejši vajenci. Te izkušnje so bile tudi precej krute. Zelo pogosto so že majhni otroci, stari recimo 10 let, opravljali tudi mnoga dela, za katera so potrebne majhne, spretne roke, majhno telo, da zleze kamorkoli. To je nekaj, kar je v Evropi in Severni Ameriki preteklost, marsikje drugje pa se to še vedno dogaja.
Preberite še:
Verouk kar doma: “Vera se lahko ukorenini le v ljubečem in varnem okolju družine”
Fante, ki so bili sposobni za študij, so pogosto dali za duhovnike.
Mnoge matere so živele v prepričanju, da mora vsaj eden od njenih sinov iti za duhovnika, da bo molil zanje po njihovi smrti in ker jim je ugled v vasi zelo zrasel. Biti mati duhovnika je bila posebna čast.
Kot vemo iz realnega dogajanja, jih je veliko ušlo tej življenjski poti. Recimo Prešeren, Izidor Cankar, ki je dolgo cincal. Za mnogimi odločitvami za bogoslovje je bila ambicija staršev oz. tiha družinska prisila. Izstop je zato v družini pustil hude zamere, ki so zasenčile odnose med sorodniki za precej časa.
Je bilo v preteklosti kaj, kar je vendarle bilo dobro?
Seveda, zelo veliko. Dokaz je ta, da so se zadeve spreminjale, da ni ostalo pri istem in starem. Na vseh področjih se da zaznati razvoj: manjša surovost, manjša agresivnost, boljše sožitje med ljudmi v družini. Koliko znamo danes mirno urediti brez krutosti!
Preberite še:
Kakšna navodila dati starim staršem, ki bodo pazili naše otroke?
Kaj je vplivalo na to, da so odnosi med starši in otroki postajali bolj pristni, bolj topli? Katere spremembe v družbi so prinesle razvoj?
Po mojem prepričanju pride do sprememb najprej na individualni ravni. Ko začnejo ljudje individualno čutiti, da je nekaj narobe, začnejo to popravljati, nato se to seli na družbeno raven in postane to družbeno sprejemljivo. Recimo, če se nek oče odloči, da ne bo pretepal svojih otrok, to pokaže, pove še drugim, ki se začnejo podobno vesti. To se počasi seli na družbeno raven. Hkrati je rastel tudi življenjski standard.
Kako gledate na otroke, ki živijo v današnjem času? Kako vi vidite današnjo vzgojo?
Imam dva vnuka. O tem, kako se vzgaja otroke danes, imam dobro mnenje. Naklonjena sem toplini, ki jo dobivajo. Srčno upam, da se bo to še poglabljalo. Včasih si rečem, da so razvajeni na materialnem področju, ker zelo zlahka dobivajo celo vrsto predmetov in se jim zdi, da jim to kar pritiče. To mi gre iskreno na živce.
Srčno si želim, da bi ljudje manj zapravljali za popolne bedarije, traparije in da bi se odpovedali veselju, ki ga doživljajo na “šopingu”. Ne zavedajo se, da z zapravljanjem tešijo čustveno lakoto.
Celoten prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini.
Preberite še:
Blagor tistim otrokom, ki vidijo starše, da si izkazujejo nežnost!
Preberite še:
Dvojčici, ki sta družinsko življenje postavili na glavo
Preberite še:
Molitev svetega Hieronima ob naravnih katastrofah
