Intervju, kot ga še niste prebrali: Martin Golob odgovarja štirim spraševalcemObletnica. Oziroma obdveletnica. Na prvi majski dan leta 2018 smo namreč na Aleteii objavili svoj prvi intervju z Martinom Golobom, župnikom v Srednji vasi v Bohinju. Srečanje ob kavi in snemalniku se je v tem času razcvetelo v redno, odmevno in zelo blagoslovljeno vlogersko sodelovanje. Zato smo ga tokrat spet povabili na pogovor. Prek spleta, na “ti” in s kar štirimi spraševalci.
Preberite še:
Hej, Martin, zakaj pa skačeš po bankovcu za 100 evrov?!
Urška Makovec: Martin, kako preživljaš karanteno tedaj, ko nisi pred kamero oziroma e-občestvom v cerkvi, ko te lahko vidimo?
Na začetku mi je karantena zelo prijala, ker sem se lahko precej odpočil, naspal. Kar naenkrat sem imel ogromno prostega časa. Hodil sem na sprehode, imel svoj urnik, bilo je prav fletno. Po dobrem tednu sem se tega že malo naveličal.
Spoznal sem, da si bom moral vzpostaviti svoj urnik. Če v življenju nimam reda, mi dan hitro pade mimo, potem sem malo slabe volje, razočaran nad sabo. Dobro me rešujejo dnevne svete maše (prenaša jih na Facebooku, op. a.), ki me čez dan precej zaposlijo. Pripravljam nagovore, zbiram prošnje in zahvale, odpisujem, sprejemam telefonske klice od vsepovsod … Ljudje izražajo stiske, težave, hvaležnost, z nekaterimi se dogovarjamo že za poroke, krste.
Čas si vzamem za sprehod v naravo ali do jezera. Kaj postorim tudi v pisarni, kuham si sam, tudi v tem pogledu sem se kaj naučil. 🙂 Na to sem kar malce ponosen. Uredim kaj okrog hiše ali na vrtu. Dolgčas mi ni, vsak dan si lepo zapolnim. Zvečer pa si privoščim kak film ali v roke vzamem knjigo.
Urška Makovec: Lahko priporočiš kakega?
Gledam bolj akcijske. 🙂 Sem oboževalec Sylvestra Stallona.
Sprostite se in uživajte v najodmevnejših vlogih Martina Goloba:
Urška Kolenc: Ti je (bilo) v tem času kdaj težko?
Da, rad bi obiskal domače. A želim biti solidaren z mnogimi, ki prav tako pogrešajo družino. Težko, a obenem simpatično mi je, ko dobivam sporočila v slogu: “Prosim za svojega fanta/svoje dekle. Živim povsem na drugem koncu Slovenije, že šest tednov se nisva videla.” S takšnimi sočustvujem. Tako kot s stanovalci v domu svetega Martina (domu ostarelih v Bohinju, op. a.). Tudi zato se držim doma, ne grem nikamor.
Včasih se tudi jaz srečam s kakim strahom. Predvsem glede odziva množic, ki jih srečujem na svojih družabnih omrežjih. Skrbi me, kam vse to pelje. A potem se zaupam v Božje roke in kar nekako gre. Z drugimi strahovi in težavami pa se ne soočam.
No, pri sveti maši je vselej stresno, ker del mojih možganov vseskozi razmišlja, ali bo spletna povezava zdržala. Čeprav imam 40 ministrantov, ki so zelo nadobudni, je z njimi manj dela kot z internetom. 🙂
Lojze Grčman: Pred skoraj natančno dvema letoma si dal svoj prvi intervju za Aleteio. Odtlej so te v goste vabili vsi največji mediji. Nagovarjal si množice gledalcev, bralcev in poslušalcev. Kje in kdaj pa si se ti počutil najbolj nagovorjenega?
Izkušnje z vsemi mediji in srečanja z vsemi novinarji so v meni pustili pečat. Vsi sogovorniki so bili dobri in profesionalni. Pomagali so mi razširiti lepo besedo med gledalce, poslušalce in bralce. Spomnim se nekaj intervjujev, po katerih sem bil zelo utrujen. To pomeni, da je spraševalec, moderator delo opravil zelo dobro, dobro sva se ujela.
Preberite še:
Kaj Martin Golob meni o aferah in škandalih v Cerkvi?
Tu lahko izpostavim oddajo pri Zvezdani Mlakar. Pogovor se mi je zdel zelo lep, mislim, da sva se dobro začutila. Nekaj posebnega je bil pogovor pred letom dni v šovu Denisa Avdića. Navdušen sem bil nad energijo, ki sem jo začutil v tej oddaji. Zelo dober sogovornik je bil tudi Miha Šalehar na Valu 202. Ne bi rekel, da so bili ti pogovori izzivalni. Govorili smo o vprašanjih, ki si jih zastavljajo mnogi ljudje. Postavljena pa so bila na lep način, da je pogovor dobro stekel. Vse moje izkušnje z mediji so bile zelo lepe, spoštljive in korektne. Hvaležen sem za povabila. Mislim, da je bilo tudi občinstvo zadovoljno.
Barbara Oprčkal: Ko te mi opazujemo, nam prav lahko pridejo na misel Božje obljube iz Svetega pisma, da bo po nas storil velike reči, če mu bomo izročili svoje življenje. Kako konkretno se ti prepuščaš Gospodu, da te lahko uporabi za svoje orodje? Kako ti uspeva, da mu zaupaš, da ima “vse pod kontrolo”?
Zelo šibek človek sem, hitro lahko padem, delam napake, grešim. Prav moja nepopolnost me vedno pripelje do zavedanja, kako nujno potrebujem Boga in kako močno se moram naslanjati nanj, če želim pluti kot duhovnik in človek v načinu svojega življenja. Brez Boga bi se že zdavnaj potopil Bog ve, kje.
Ravno zavedanje o šibkosti in krhkosti me sili k temu, da brez Boga ne morem nič. Navsezadnje se srečujem z globoko ganjenostjo nad tem, kar vidim, da Bog dela po meni. Zelo sem hvaležen zaupanje, ki mi je dano, da sem njegov duhovnik. Hvaležen sem, da smem videti, doživljati sadove tega delovanja.
Ljudje mi včasih napišejo tako lepa sporočila, ki me pretresejo in ganejo. To me spodbudi, da svoje duhovništvo, življenje, bližnje in Boga vzamem še bolj zares. V vsem tem tudi sam rastem v veri in izkušanju Božjega delovanja. Redno molim za ponižnost in se zavedam, da je za mano močna molitvena vojska, na katero se zelo zanašam in ji zaupam.
Tudi to je Martin Golob – zabavni trenutki ob snemanjih:
Urška Makovec: Tvoje prenose spletnih maš si ogleduje na desettisoče ljudi. Lahko z nami podeliš nekaj zanimivih, morda ganljivih ali zabavnih zgodb, povezanih z odzivi nanje?
Fletne so mi fotografije, ki pričajo o tem, kje vse ljudje spremljajo svete maše. Dobivam ogromno pisem, tudi paketov. Ljudje pošljejo hrano – vložene kumarice, marmelado … Nekdo mi je poslal žganje, ampak se je med potjo steklenica razbila, zato je poštarjev avto pošteno “dišal” po dobri viljamovki. 🙂 Opažam veliko hvaležnost ljudi.
Nekoč sem pred mašo pozabil prižgati kamero, drugič sem pozabil natočiti vino. Dobivam veliko zabavnih sporočil. Prejšnji teden me je klical gospod s Primorskega. Dejal je, da je otrokom rekel, naj se sami odločijo, ali se bodo krstili. Zdaj mu vseskozi “težijo”, naj jih krstim jaz. Takšne stvari pogrejejo srce. Tu vidim male čudeže, zadaj je Božji prst.
Preberite še:
“Škoda je, da bi zrli zgolj v blato, po katerem tacamo, ko je nad nami zvezdnato nebo”
Opažam, kako majhen je svet. Maše spremljajo v Argentini, Kanadi, ZDA, Avstraliji, Dubaju, Bruslju … Gledajo jih koroški Slovenci, Tržačani. Srečevati se z ljudmi, čeprav prek spleta, je vselej nekaj posebnega.
Urška Makovec: Martin, tudi nam je nekaj posebnega srečevati se s tabo. Hvala za ti dve leti, hvala za tvoje vloge, da nas nasmeješ, podeliš košček Božjega vselej, ko se pojaviš. Še naprej ti želimo obilo ustvarjalnega navdiha, da bi se pustil voditi in da bi Gospod po tebi delal velike stvari.
Preberite še:
Oglejte si kratek film o prekmurskem svetniškem kandidatu
Preberite še:
Vzgoja včasih: “Delamo si iluzije in si zatiskamo oči pred bridko resnico, ki se je dogajala”
Preberite še:
Naučite se speči kruh po receptu, ki je star kar 2000 let
