“Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije”Pred časom so na naši cesti, kjer živimo, zaprli vodo. Popravljali so okvaro na vodovodu. Ker so nas o tem prej obvestili, smo si za tisti dve, tri ure naredili kar lepo zalogo vode. Napolnili smo nekaj večjih loncev, pa še dve vedri zraven, za vsak primer. Ker smo se dobro preskrbeli s to dragoceno tekočino, smo bili mirni.
Preberite še:
Drug drugemu vodnjak
Lahko smo kuhali, spirali posodo, pomivali …
Kmalu je potrkala na vrata soseda: “Ali pri vas imate vodo?” Spregledala je obvestilo, zato je ostala brez nje. Še dobro, da smo je natočili več in jo je dobila od nas.
Začel sem računati, koliko je bomo še potrebovali v naslednjih urah. Če se morda delavcem popravilo zavleče, jo bomo še zelo potrebovali. Ni druge, treba bo varčevati z njo. Najprej na stranišču: školjko se spira le za veliko potrebo! Neverjetno, kako dragocena postane ta tekočina, ko jo imaš le v omejeni količini. Skoraj pri vsaki stvari jo pogrešaš in upaš, da bo kmalu spet pritekla iz pipe. Delavci so potrebovali res skoraj eno uro več, nam pa se je zdela cela večnost. Kakšno olajšanje, ko smo končno lahko odprli pipe.
Preberite še:
Obsedenost s tem, česar nimamo, zaslepi
Zapiranje vode je podobno zapiranju cerkva
To zapiranje vode mi je prišlo na misel, ko sem razmišljal o zapiranju naših cerkva zaradi pandemije. Mnogi duhovniki se sprašujejo, kakšne bodo posledice tega zaprtja. Zdaj, ko se ukrepi rahljajo, po dolgih tednih končno spet lahko pristopimo k sveti maši in zakramentom. Sprašujem se, koliko smo to zares pogrešali, kot na primer pogrešamo vodo. Smo čutili lakoto in žejo po evharistiji, po živem srečanju z Bogom?
Preberite še:
Nekaj načinov, s katerimi lahko vsak dan slavimo Boga
Verjamem, da se najde kdo, ki je v tem času odkril, da lahko nedeljsko mašo nadomesti s prijetnimi sprehodi ali kakšno drugo “zdravo navado”. Kdor je nedeljski obisk v cerkvi razumel predvsem kot pozitivno stvar, ni imel težav in je našel neko alternativo. Morda se tudi več ne bo vrnil v cerkev.
Za človeka, ki je lačen in žejen srečanja z živim Bogom, pa bo to edinstven dan in velik praznik. Prav gotovo, da vsi potrebujemo Boga, naj smo verni ali neverni. Ne čutimo pa vsi enake žeje po Njem. A porast ločitev med zakonci in družinskih stisk v tem času samo potrjuje, da Boga še kako potrebujemo. On ve, da v življenju ne moremo brez njega, kakor naše telo ne preživi brez vode. Zato nas vabi: “Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije” (Jn 7,37). O, da bi ga bili žejni!
Preberite še:
Kako je fizioterapevt in vaditelj aerobike postal župnik
Preberite še:
Zakaj je sv. Jožef naš zavetnik posebej takrat, ko delamo od doma
Preberite še:
Kaj storiti, če se otroci zmerjajo
