Kaj je narobe s kančkom samopomilovanja?Ste že slišali tole? Ubogi jaz! Ubogi jaz! Natoči mi še en kozarček! (Op. prev. – v angleščini gre za igro besed: Poor me! Poor me! Pour me another drink!) Anonimni alkoholiki (AA) to duhovito domislico uporabljajo kot opozorilo proti samopomilovanju. Toda niso samo oni tisti, ki nas svarijo pred tem. Pisatelj John Gardner takole piše:
Samopomilovanje je daleč najbolj škodljivo nekemično mamilo: od njega smo odvisni, dá nam trenutno zadovoljstvo in žrtev loči od stvarnosti.
Tako v AA kot Gardner samopomilovanje opisujejo kot drogo. Zakaj? Prav vsaka snov, ki povzroča zasvojenost, je na začetku privlačna: ali zaradi nje postanemo nekako vzneseni ali pa lajša bolečino. Nato pa prevlada – svobode in zdrave presoje ni več, pojavi se odvisnost. In ta odvisnost ni statična: potrebni so večji in pogostejši odmerki snovi, od katere smo odvisni.
Preberite še:
Ste sami sebi največji kritik? Preberite tole
Ne sram, ampak pristno sočutje
Priznati, da občutimo bolečino, ponižanje, krivico ali izgubo, ni greh ali sramota. Tudi v moralnem in duhovnem življenju je prostor za žalost in žalovanje. Naklonimo si pristno sočutje, ne pa strupenega sramu ali sovraštva do svojih ran, pomanjkljivosti ali grehov. Veliki svetniki so to vedeli. Dovolj bosta dva primera.
Sveti Tomaž Akvinski je učil, da je kesanje (to je žalost zaradi greha) največja žalost na svetu, učil pa je tudi, da je lahko žalost zaradi kesanja tudi prevelika. Uboge duše, ki se mučijo zaradi grehov, ki so se jih že pokesale, bi se morale spomniti modrosti svetega Bernarda iz Clairvauxa:
Žalost zaradi grehov je potrebna, a ne sme biti stalna. Moj nasvet je, da se občasno odvrnete od žalosti in zaskrbljenosti zaradi svojih dejanj ter se zatečete na planjavo, kjer boste mirno zrli Božje usmiljenje. V med zamešajmo pelin – in prijetna grenkoba, ublažena z mešanico sladkosti, bo delovala zdravilno, ko jo bomo pili. Ko o sebi razmišljate ponižno, pomislite tudi na Božjo dobroto.
Preberite še:
Nasvet duhovnega učitelja, kako premagati žalost
Nismo duhovne sirote
Samopomilovanje je sočutje, ki je bilo ugrabljeno in pokvarjeno. Je nenehna osredotočenost na nas same, ko se obrnemo proč od Boga, ki je lahko in bi moral biti prvo veselje naših src. Ko smo obrnjeni vase, sovražnik začne šepetati v naši temi in nam pripoveduje, da smo zapuščeni, da smo duhovne sirote in za nas nihče ne skrbi.
Če sprejmemo ti dve laži, to v nas sproži dva strašna procesa.
Najprej sproži zamero do tistih, ki so nam morda storili krivico – ne glede na to, ali to drži ali si to le domišljamo. Zamera je mati mnogih oblik zla, še posebej hudobije in maščevanja, ki iz naših src preganjata ljubezen.
Drugič, samopomilovanje pripravi prostor za izgovore za nebrzdanost, ki nas vodi v greh. Sovražnik nam pravi: “Daj! Zaslužiš si! Samo tokrat! Življenje ni pošteno in edino prav je, da moralni zakoni ne veljajo zate.” Ko prisluhnemo temu strupenemu glasu, smo na tem, da zmoremo upravičiti celo najbolj sramotne grehe.
Preberite še:
Nekaj duhovnih nasvetov, kako ohraniti notranji mir
Jezus z nami nosi naša bremena
Sveto pismo nam ponuja alternativno pot. V Mt 11, 28–30 Jezus pravi:
Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.
Samopomilovanje nam govori, da sploh ne bi smeli trpeti. Jezus pa nam pravi, da ni treba, da trpimo sami – ko bomo sprejeli njegov jarem, bomo ugotovili, da si z nami deli naša bremena in nam daje svoj mir.
Sveti Peter je potrdil Jezusove besede. V petem poglavju 1. Petrovega pisma piše:
Ponižajte se pod močno Božjo roko, da vas ob svojem času poviša. Vso svojo skrb vrzite nanj, saj on skrbi za vas.
Preberite še:
Bog nam v resnici nalaga bremena, ki jih ne zmoremo nositi
Trije koraki
Samopomilovanje nam govori, da smo sami, Sveto pismo pa nam pravi, da nismo sami in da smo ljubljeni. Kako naj ubežimo samopomilovanju, ko pa čutimo, kako vre v nas? Naredimo lahko sledeče tri korake:
- Iščimo Božjo voljo in ne svoje volje, še posebno, ko trpimo.
- Izkoristimo vsakršno duhovno pomoč, še posebej Sveto pismo in zakramente.
- Molimo križev pot in rožni venec sedmih žalosti.
Bog nam ponuja boljše stvari, kot so navlaka in odvisnosti, ki nam jih daje samopomilovanje. Bodimo odgovorni in ravnajmo pravilno.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.
Preberite še:
Nasilen otrok: 6 ukrepov, ki najbolj delujejo
Preberite še:
9 lastnosti pravega moškega
Preberite še:
Izpoved hudo bolne najstnice: “Jaz se borim za življenje, mnogo ljudi pa ga meče stran”
