Iskanje pravega odmika v zakonu je lahko zapleteno. Kako biti združen in povezan in hkrati ohranjati neko zdravo svobodo? Kako drug drugega močno ljubiti, a pri tem drugega ne zadušiti niti se v paru ne počutiti osamljeno?Vsak par v sebi goji dve veliki hrepenenji in želji, ki se lahko zdita protislovni in težko uskladljivi. Prva je želja po edinosti. Osebe, ki se ljubijo, hrepenijo po tem, da bi z ljubljeno osebo živele v globoki povezanosti, ki se izraža v potrebi po navzočnosti in vzajemni delitvi vseh ravni življenja.
Preberite še:
Ko eden od zakoncev ne veruje
Druga želja je, da bi ostali to, kar smo. Poleg želje po združitvi ohranjamo nasprotujočo ali vsaj vzporedno željo po tem, da bi ohranili svojo osebnost in se z drugo osebo ne bi popolnoma zlili ter na ta način izgubili sebe. To pomeni, da je vsak par, vsak zakon, grajen na vrojeni napetosti, ki je neizogibna: biti eno, a ostati dvoje. Biti združena, a hkrati ločena. Blizu, a hkrati daleč.
Biti eno, a ostati dvoje
Nekateri pravijo, da je “svobodna zveza” boljša kot “zakonski jarem”. Vendar je besedi svobodna in zveza težko vzpostaviti oz. približati. Nikdar ne moremo popolnoma živeti edinosti in svobode. V paru oz. zakonu ne moremo biti popolnoma združeni in popolnoma svobodni hkrati. Odeja je za to preozka: če edinost vleče na eno stran, svoboda zmrzuje na drugi in obrnjeno. Vsak par, kakor tudi vsaka skupnost, gradi na neprestanem iskanju ravnovesja med tema dvema zahtevama. Tako v grobem lahko ločimo med tremi tipi parov:
Preberite še:
Kdo v paru bi moral več odpuščati?
- Pari, v katerih prevladuje edinost, vendar na škodo spoštovanja posamezne osebe. To so pari, ki so drug na drugega priklenjeni in se dobro razumejo, vendar je pogosto ena od oseb potisnjena v ozadje, ali jo drugi duši zato, da bi to enotnost za vsako ceno obdržala.
- Pari, kjer prevladuje svoboda posameznika. Pari, ki so alergični na vsakršno obliko omejitve. To so pari, ki imajo sami sebe za moderne, kjer ima vsak možnost narediti, kar si on najprej zaželi. To so t. i. osvobojeni pari, ki verjamejo, da ne poznajo nezdravega občutka ljubosumja. Po drugi strani so to lahko pari, ki kot v vzporednih svetovih živijo drug ob drugem in se prej ali slej z leti oddaljijo drug od drugega. Edinost žrtvujejo in eden od zakoncev trpi zaradi osamljenosti in pomanjkanja človeške topline.
- Potem pa so tu pari, ki skušajo uskladiti to dvojno pričakovanje edinosti in svobode: edinost v spoštovanju oseb. Najprej se zakonci naučijo spoštovati različnost druge osebe, se je celo razveseliti, a so hkrati pripravljeni svoje razlike kdaj žrtvovati, da bi ohranili edinost. To so pari, ki se včasih ne bojijo oddaljiti drug od drugega, da bi se potem znova bolje našli. Vsak lahko živi dejavnosti, ki ga izpolnjujejo, pod pogojem, da svoje veselje, odkritja in težave podeli z drugim. Tako je edinost ponovno zgrajena, a ne kljub razlikam temveč zaradi njih oz. na podlagi teh razlik.
Preberite še:
Ali se je vaš partner pripravljen poročiti? Preverite teh 13 točk
Poiskati zlato sredino in doseči resnično soglasje
Pri sodobnih težavah zakonskega življenja je pomembno, da ti dve težnji in hrepenenji skušamo vselej reševati. Par mora dihati in močni trenutki povezanosti in edinosti se morajo izmenjavati z otočki svobode, morda celo samote, da bi se izognili na eni strani zadušitvi, na drugi strani osamljenosti v dvoje. To pa od zakoncev zahteva odraslo ljubezen, da se odpovesta posesivnosti otročje ljubezni in znata prenesti določeno mero samote. To po drugi strani zahteva nežno ljubezen, ki potrebuje globoke trenutke edinosti in občestva, ko se par ponovno lahko napolni po neizogibnih trenutkih ločenosti ali razhajanj.
Dotikamo se osrednje težave vsakega para: neizogibne napetosti med “biti eno” in “ostati dvoje”. “Za vselej boste ostali skupaj,” dobro pove libanonski pesnik Kahlil Gibran v Preroku, vendar “pripravite dovolj prostora v vašem sožitju, da med vami zaplešejo vetrovi neba! (…) Ljubite se med seboj, toda iz ljubezni ne delajte spon! In držite se skupaj, pa le ne pretesno, kajti vsaksebi stoje stebri v svetišču (…)” (poslovenil Lojze Bratina).
Avtor prispevka je Denis Sonet.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
Preberite še:
Izpoved hudo bolne najstnice: “Jaz se borim za življenje, mnogo ljudi pa ga meče stran”
Preberite še:
9 lastnosti pravega moškega
Preberite še:
Nasilen otrok: 6 ukrepov, ki najbolj delujejo
